Sneguljčica je baronica

Nekoč je muzej v ljubkem majhnem nemškem kraju dobil zelo dolgo izgubljeno nagrobno ploščo. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za ploščo baronice Marie Sophie von Erthal, ženske, ki je navdihnila pravljico Sneguljčica in sedem palčkov bratov Jakoba in Wilhelma Grimma. Muzej bamberške škofije na jugu Nemčije je nagrobnik obnovil in postavil na ogled.

Baronica von Erthal je odraščala v dvorcu v Lohru ob Majni, 100 kilometrov zahodno od Bamberga na severu Bavarske, umrla je leta 1796. Njeno življenje je bilo osnova za pravljico, je dejal direktor muzeja Holger Kempkens: »Zgodba o Sophijinem življenju je bila na začetku 19. stoletja široko znana.«

Brata Grimm sta Sneguljčico objavila leta 1812, animirani film Walta Disneyja iz leta 1937 pa je verjetno najbolj znana adaptacija zgodbe o prelepem dekletu, ki jo je z jabolkom zastrupila hudobna kraljica, iz večnega spanca pa s poljubom oživil poljub čednega princa.



»Brata Grimm sta pisala pravljice po zgodbah, ki sta jih slišala od domačinov. Domnevamo, da je Sophia navdihnila Sneguljčico. Ko danes snemajo film o zgodovinski osebnosti, vsebuje tudi malo fikcije. V primeru pravljice je osnova zgodovina, vsebuje pa tudi nekaj fiktivnih elementov,« pojasnjuje Kempkens. Brata Grimm sta dolgo živela v kraju Hanau, ki je od Lohra na Majni oddaljeno 50 kilometrov. Tamkajšnji zgodovinar dr. Karlheinz Bartels je v 80. letih prejšnjega stoletja preučeval vzporednice med pravljico o Sneguljčici in življenju Marie Sophie von Erthal. Njen oče, plemič Philipp Christoph von Erthal, se je po smrti prve žene drugič poročil, Sophijina mačeha pa je bila znana kot oblastna ženska, ki ni skrivala, da ima raje svoje otroke. Lohr je bil znan po izdelavi steklovine in ogledal, von Erthal je bil lastnik tovarne ogledal (v tamkajšnjem muzeju je na ogled eno njegovo ogledalo, na katerem piše Amour propre), in tudi v pravljici je zrcalo, čudežno, ki odgovarja na vprašanje, katera je najlepša v deželi. Strašni gozd iz pravljice ustreza gozdu blizu Lohra, ki so se ga izogibali zaradi roparjev in nevarnih divjih živali. Sneguljčica je šla čez sedem hribov, preden je prišla do hišice palčkov, rudarjev. V bližini Lohra je res rudnik, do njega je mogoče priti čez sedem hribov; zdaj je zaprt, v njem pa so nekoč delali otroci in pritlikavci, ki so nosili plašče kot zaščito pred umazanijo.

V pravljici so tudi podrobnosti, ki niso povezane z baroničinim življenjem, to so strupeno jabolko, steklena krsta, princ rešitelj. Baronica ni doživela srečnega konca tako kot Sneguljčica: že kot otrok je namreč oslepela, umrla je v neporočena v samostanu, stara je bila 71 let.

No, njen nagrobnik, ki so ga zdaj skrbno obnovljenega razstavili, je nekaj posebnega, ženske tistega časa namreč niso vselej dobile nagrobne plošče. Sprva je bila na ogled postavljena v stari bamberški cerkvi, ko se je ta porušila, pa so jo premestili v bolnišnico, ki jo je ustanovil njen brat. Ko so na tistem mestu v 70. letih prejšnjega stoletja zgradili novo kliniko, so nagrobno ploščo odstranili, shranila jo je neka družina in jo nato podarila muzeju.