Sonja Lokar: »Gospodarji vojne v pripravah nanjo začno ženske spreminjati v ... «

Leta 2023 je vsaka druga smrt v vojnih spopadih doletela žensko. V območju 50 kilometrov od oboroženega konflikta živi kar 612 milijonov žensk in deklic.

V desetih letih se je ta delež podvojil, prav tako delež ubitih in posiljenih žensk. Za 35 odstotkov je večji delež posiljenih deklic.

Od leta 2018 je zaradi oboroženih konfliktov in vojn za 70 odstotkov zrasel delež prisilno razsel­jenih, med njimi je polovica žensk in deklic. Vsak četrti med razseljenimi je otrok, mlajši od 12 let! Četrtina vseh stradajočih v miru so ženske, v vojni strada vsaka druga.

V vojnah – Haiti, Mali, Mjanmar, Sudan, Ukrajina, Palestina – je zdravstvena infrastruktura pogosta tarča napadov in ženske ostajajo tudi brez potrebne zdrav­stvene oskrbe ob posilstvu, nosečnosti in porodu.

Na območjih Afganistana in Pakistana se 119 milijonov deklic in deklet ne šola, od tega več kot četrtina zaradi oboroženih konfliktov. Tako vojne prizadenejo ženske in otroke. Tu so še izgube bližnjih.

Travme so nepredstavljive. Za to, da se orožje utiša, si ženske v sodobnih družbah aktivno prizadevajo, predvsem na lokalni ravni, a mir se sklepa z gospodarji vojn, v letu 2023 niti ena ženska mirovna organizacija ni bila povabljena v pogovore o premirju.

Minuli četrtek ste bili skupaj z dr. Levom Kref­tom gostja pogovora iz cikla Spominjanja v Univerzitetni knjižnici Maribor. V vabilu na dogodek z naslovom Ženske za mir, ki je zaokrožil dvajset let tovrstnih srečanj, sta bila uvod­na stavka pretresljiva:

»Vsaka druga smrt v vojnih spopadih leta 2023 je doletela žensko. Pravice žensk so prva žrtev vojn.«

Trpljenje žensk in ženske žrtve so v vojnah obravnavane kot manj bistvene oziroma se o tem skoraj ne govori, mar ne?

V vseh vojnah, ki so divjale od prve svetovne vojne dalje, se delež civilnih žrtev vojne, žensk, otrok in neoboroženih starejših vedno bolj premika v njihovo škodo.

Po podatkih mednarodnih inštitutov, ki se ukvarjajo z vprašanji miru in vojne, je že dosegel grozljivo razmerje: en mrtev vojak na 10 mrtvih civilistov. V zadnjih desetih letih, tako poroča OZN, se je število žensk, ki trpijo v vojaških spopadih, podvojilo.

Ni pa čisto točno opažanje, da ostajajo ženske kot žrtve vojn nevidne in nikogar ne zanimajo. Nasprotno, svetovnemu ženskemu gibanju je uspelo, da je bilo na 4. svetovni konferenci OZN o ženskah v Pekingu sprejeto, da je posilstvo, ki se uporablja kot sredstvo etničnega čiščenja, zastraševanja, moralnega uničevanja in poniževanja nasprotnikov v vojni, zločin proti človečnosti.

Čez pet let je varnost­ni svet sprejel slovito resolucijo 1325, ki opredeljuje popolnoma drugačen pogled na vprašanja mogočih vlog žensk v miru in vojni, pozneje pa še vrsto specifičnih resolucij, ki sestavljajo t. i. Agendo ženske, mir in varnost.

Ti dokumenti nič več ne obravnavajo žensk samo kot nemočne žrtve, potrebne zaščite, ampak kot izpričane vnete zagovornice preprečevanja, končanja vojn in zdravljenja njihovih dolgoročnih posledic, seveda, če bi dobile dovolj politične moči, da bi o miru in vojni, premirju in odpravljanju posledic tudi zares lahko odločale. To pa se ni zgodilo.

Naša tako slavljena zahodna demokracija, demokracija nedeljivih človekovih pravic in miroljubnega urejanja meddržavnih sporov po pravilih, sprejetih v OZN, je pred našimi očmi, dokončno z vojno proti terorju, kot jo je začel George Bush mlajši leta 2001, zdrsnila v diktaturo finančnega in orožarskega kapitala nad domačim prebivalstvom in v podivjani tekmi za naravne vire med avtokrati na oblasti v velesilah nad svetom.

To se ni zgodilo čez noč, zdaj so samo padle vse maske. Koliko je vredno katerokoli človeško življenje v taki politiki, pa vemo še predobro.

O tem sta nas poučili dve svetovni vojni, in kdor je spremljal življenje ljudi v t. i. tretjem svetu, mu tudi ni treba ničesar pojasnjevati. Tam divjajo najbolj krvave, pred svetovnim javnim mnenjem skrite vojne.

Samo pretresljive prošnje Unicefa s slikami umirajočih sestradanih otrok nam včasih potrkajo na našo debelo, od potrošništva otopelo vest.

Zakaj takšen ravnodušen odnos do tragičnih posledic uničujočih vojn za ženske in matere?

Pravo vprašanje je, zakaj tako brezbrižen odnos do vojn nasploh in uničujočih posledic vojn za ljudi, za planet, ki ga dodatno strahotno onesnažujejo, zakaj smo tako brezbrižni do zapravljanja našega denarja za smrt nedolžnih, ki jih ni nikoli nihče vprašal, ali so za vojno, namesto da bi ga usmerjali v razcvet življenja človeštva v miru.

Mislim, da je to posledica dejstva, da so vse demokratične institucije v kapitalističnem svetu pod skoraj popolnim nadzorom gospodarjev vojne. Prva stvar, ki jo naredijo gospodarji vojne, ko se nanje začnejo pri­pravljati, pa je, da začnejo moške klicati pod orožje in ženske spreminjati v »matere naroda in kraljice doma«.

Gospodarjem vojne je večino ljudi uspelo prepričati, da mi, kot posamezniki, itak ničesar ne moremo, ali celo, da so tisti, ki so odločitve sprejeli, ravnali v naše dobro. Vse, kar večino v teh okoliščinah zanima, je, da bi bile vojne čim dlje od nas in naših bližnjih.

Ko pa potrkajo na naša vrata, kot se je denimo zgodilo v BiH leta 1992, pa se zgroženo čudimo, zakaj nam nihče ne pride na pomoč. Vsaj ne zares!

Vse to je seveda lahko učinkovit korak k zmanjševanju pravic žensk – zdaj in v prihodnje.

Vsaka vojna je kriza, vsaka kriza se v organizirani moderni državi upravlja avto­kratsko, z vrha navzdol. Spomnite se samo upravljanja covida-19 pri nas.

Vojne so zamrzovalnik temeljnih človekovih pravic. Prva, ki se ukine, je pravica do svobodnega izražanja mnenj in objektivnih informacij. Namesto tega ljudem postrežejo s propagando vojskujočih se strani.

Napadene so temeljne delavske pravice. V Ukrajini so sredi te krute vojne zaposlenim odvzeli pravico do sindikalnega pogajanja za plače.

V vsaki vojni se najprej onemogoči svobodo gibanja, da se prepreči pobeg tistih, ki se niso pripravljeni bojevati.

Ruska duma je sprejela zakon, ki dopušča nekaznovane moževe klofute, in močno omejila dostopnost legalnega splava, v regijah, kjer je vojna, pa je splav povsem prepovedan.

Toda ni vsaka vojna pogubna za pravice žensk. Vojne so v zahodnem svetu ženskam odprle vrata v mnoge moške poklice, a samo začasno, ko je bilo vojn konec, so jih poslali nazaj domov, za štedilnike in k zibkam.

Toda zmagovite osvobodilne vojne, kot je bila naša NOB, ali antikolonialne vojne v Afriki, ali boj proti apartheidu v Južni Afriki, ali revolucionarna gverila Kurdov za svobodo, so svojo neizmerno vztrajnost v nemogočih razmerah črpale iz enakopravnega vključevanja žensk, ki so se ravno zato lahko mnogo bolje vključile tudi v obnovo svojih družb po koncu oboroženih spopadov.

Vse naše ženske pravice, ki Slovenijo uvrščajo visoko med civilizirane države sveta, so zrasle iz prizadevanj naših mam in babic v Antifašistični fronti žensk in v njenih organizacijskih naslednicah.

Ne Francija, Jugoslavija in z njo Slovenija je bila prva država na svetu, ki je 50 let pred Francijo v ustavo zapisala pravico človeka, da svobodno odloča o rojstvih svojih otrok, in s tem omogočila, da se uzakoni ne samo varen, dostopen, brezplačen splav, ampak tudi odlična preventiva, dostopna kontracepcija, celovita spolna vzgoja v javnem šolstvu ...

Ženske za mir sta z dr. Levom Kreftom naslovila nedavni pogovor – pomeni to, da bi morale biti ženske del rešitve za mirnejši svet ali da se moramo za varen jutrišnji dan glasno zavzemati skupaj?

Ženske v sodobnih družbah ne odločajo o vojni, o tem odločijo moške elite na oblasti. Denimo v primeru razpada Jugoslavije v vojni – v parlamentih novonastalih držav, ki so se spopadle v balkanskih vojnah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je po prvih večstrankarskih volitvah sedelo manj kot pet odstotkov poslank.

V njihovih vladah ni bilo nobene ministrice ali morda ena, največ dve, vse pa so imele avtoritarnega nacionalističnega voditelja, dva taka, ki jima je bila njuna republika premajhna.

Novo mirovno gibanje, ki je nastalo tik pred izbruhom vojne v razpadajoči državi, je bilo žensko gibanje, ki nas je povezovalo čez meje novonastalih držav, a je bilo poraženo in se je moralo preoblikovati v gibanje pomoči ženskam in otrokom, žrtvam vojne, po vojni pa v gibanje, ki se je borilo za pravice v vojni posiljenih in razseljenih žensk.

Vsi smo slišali za Medico Zenica in Matere Srebrenice. Toda dejstvo, da je obstajalo in ni nikoli nehalo delati za mir, nam je omogočilo, da smo si po porazu Miloševića na Kosovu leta 1999 ženske izborile uraden sedež za mizo Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo, t. i. delovno skupino za enakost spolov.

Ta skupina je v devetih letih dosegla, da je povojna obnova Balkana vključevala politično opolnomočenje žensk in da so bile v izgradnjo demokracije zajete tudi temeljne evropske človekove pravice žensk, sprejeti ključni zakoni proti diskriminaciji in nasilju na podlagi spola in da so se razvili državni mehanizmi, ki spremljajo njihovo izvajanje.

Žal je marsikaj od tega napredka ostalo samo na papirju. Tudi približno 40 odstotkov poslank, ki danes sedijo v parlamentih nekdanjih jugoslovanskih republik, ni zagotovilo, da bodo vse glasovale proti oboroževalni tekmi in za demokracijo brez izključevanja šibkejših.

Kakšen jutrišnji svet si želite?

Svet, o katerem ne samo sanjam, ampak sem prepričana, da se je zanj treba bojevati za vsako ceno, je svet brez orožja, vojsk in vojn, svet, ki se bo znebil okovov neoliberalnega kapitalizma in neoblokov­skih delitev in popolnoma preoblikoval naše načine proizvodnje, menjave, porabe, komuniciranja, naše domače, evropske in svetovne institucije, s katerimi si bomo sposobni zares zagotavljati javno dobro.

Prepričana sem, da je to edina možnost večine ljudi, da preživimo v svetu, ki se kotali iz ene krize v drugo, še hujšo.

Želim si, da bi tiste ženske, ki se najbolj zavedamo nesmiselnega trpljenja in žrtev vojn, prevzele pobudo in stopile na čelo takega mirovnega gibanja, ki seveda ne more zmagati, če ne bo zajelo vseh ljudi, ki izgubljamo v oboroževalnih tekmah in vojnah. In to je velika večina prebivalk in prebivalcev moje države, EU in nasploh človeštva.