ROŽICE
Šopek marjetic se vrača na krožnik in v kozmetiko
Danes se ljubka travniška bilka ne vrača zgolj na krožnike, ampak si vse odločneje utira pot v domačo kozmetiko.
Odpri galerijo
FOTO: Matthias Diepold/Getty Images
Pesmic, ki se jih naučimo kot otroci, zlepa ne pozabimo. Kot na primer tiste:
Jaz pa grem na zeleno trav’co
trgat rož’ce za mojo mam’co,
trgat rož’ce za mojo mam’co,
lepe bele marjetice.
Hm, kaj pa če bi šli trgat gospodičence, homilice, iskrice, katarinčice, ledinščice, ljubljenke, mezinčice, micike, mretce, mulice, očke, ptičice, putrice, rigeljček, rukalce, sklepnice, trampuš, tratnice, trutice, vetrovke ali zvezdice? Bi bil šopek kaj drugačen? Ne, ne bi bil, saj vsa ta in še številčna druga imena ima ta skromna rožica, ki v botaniki sliši na ime Bellis perennis. Bi se pa verjetno vsak otrok začudil, če bi mu mama med božanjem po glavici rekla, da jih bo kar za kosilo pripravila. Nekako nam je ušlo iz spomina, da so marjetice zdrava hrana, užitni pa so tako listi kot cvetni peclji in cvetovi. Mladi listi so dobri presni, v solati ali raznih namazih, starejše pa damo v mineštre ali dušimo in pripravimo podobno kot špinačo, iz zaprtih cvetov lahko pripravimo domače »kapre« v kisu. Po starem verovanju se nam splača pomladi pohiteti in pojesti prve tri cvetove marjetic, ki jih ugledamo: to naj bi nas varovalo zobobolov, težav z očmi in prehladov. Za to zdravilo smo v juniju prepozni, zato pa imamo dovolj časa, da si zagotovimo pomoč teh rožic za uspeh pri vsem, česar se bomo lotili. Dovolj bo, če se na dan sončevega poletnega obrata ali na šentjanževo (24. junija) odpravimo opoldan na travnik, si naberemo marjetičnih cvetov, jih posušimo in nato nosimo vselej s seboj.
Marjetice naj bi vojaki v antiki uporabljali za zdravljenje ran, njeno najbolj pogosto ime pomeni biser, predvsem pa je ta rožica travniška rastlina, zatorej tratnica pri nas, pratolina za Italijane in pâquerette za Francoze, medtem ko Angleži izpostavljajo njeno nastavljanje soncu in ji pravijo kar eko dneva, day's eye, skrajšano daisy. Je pa Daisy tudi ljubkovalno ime vseh anglosaških Margaret. In tudi sicer je marjetica cvetka, povezana z ljubeznijo. Z žrtvovanjem iz ljubezni. Ko je Apolon pri tkalkah človeške usode Mojrah dosegel za ferskega kralja Admeta možnost, da mu nekdo odstopi lastno življenjsko nit, ko pride njegova do konca, je bila to pripravljena narediti le njegova ljubeča žena Alkestis. Brez nje niti Admetu ni bilo več do življenja, vendar se je Heraklej, ki je prišel ravno takrat mimo, ponudil, da se odpravi v podzemlje in jo privede nazaj. Po eni od verzij se je vrnila živa, vendar odločena, da ne bo več govorila, po drugi pa se je vrnila kot drobna cvetka, marjetica.
Od takrat, pa mogoče že od prej, so marjetice prerok ljubezni. Mladeniči in mladenke trgajo cvetne lističe in z izštevanko »ljubi me, ne ljubi« ugotavljajo, koliko možnosti imajo za osvojitev srca ljubljene osebe. K temu oraklju se je zatekla tudi Goethejeva Marjetica, lepa, poštena in pobožna mladenka, ko se je ujela v ljubezenske zanke doktorja Fausta, ki je dušo prodal Mefistu.
Toda pustimo literarne junake in se vrnimo k naši travniški bilki, ki je prav tako kot ljubezen morala skozi številne preizkušnje, saj je niso vselej vsi čislali in hvalili, ampak so jo nekateri tako sovražili, da so zapovedali njeno popolno iztrebljenje. Danes se marjetica ne vrača zgolj na krožnike, ampak si vse odločneje utira pot v domačo kozmetiko. Predvsem Francoze je obnorelo maceriranje cvetov v rastlinskem olju, ki ga ne vtiramo v kožo zgolj ob različnih udarcih in travmah, revmi, lumbagu, okorelosti in otrdelosti vratu ter za hitrejšo regeneracijo povrhnjice pri starih brazgotinah, ampak deluje kot tonik in ima utrjevalne lastnosti na povešenih tkivih. Veliko se uporablja pri negi obraza, dojk po dojenju in celega telesa po nosečnosti ali povešene kože zaradi hujšanja, torej bo kar pravšnja terapija pred razkazovanjem na plaži.
In ko bomo naslednjič brundali tisto o zeleni trav'ci in rož'cah za mojo mam'co, bomo pomislili na vse, le na šopek ne.
Jaz pa grem na zeleno trav’co
trgat rož’ce za mojo mam’co,
trgat rož’ce za mojo mam’co,
lepe bele marjetice.
Hm, kaj pa če bi šli trgat gospodičence, homilice, iskrice, katarinčice, ledinščice, ljubljenke, mezinčice, micike, mretce, mulice, očke, ptičice, putrice, rigeljček, rukalce, sklepnice, trampuš, tratnice, trutice, vetrovke ali zvezdice? Bi bil šopek kaj drugačen? Ne, ne bi bil, saj vsa ta in še številčna druga imena ima ta skromna rožica, ki v botaniki sliši na ime Bellis perennis. Bi se pa verjetno vsak otrok začudil, če bi mu mama med božanjem po glavici rekla, da jih bo kar za kosilo pripravila. Nekako nam je ušlo iz spomina, da so marjetice zdrava hrana, užitni pa so tako listi kot cvetni peclji in cvetovi. Mladi listi so dobri presni, v solati ali raznih namazih, starejše pa damo v mineštre ali dušimo in pripravimo podobno kot špinačo, iz zaprtih cvetov lahko pripravimo domače »kapre« v kisu. Po starem verovanju se nam splača pomladi pohiteti in pojesti prve tri cvetove marjetic, ki jih ugledamo: to naj bi nas varovalo zobobolov, težav z očmi in prehladov. Za to zdravilo smo v juniju prepozni, zato pa imamo dovolj časa, da si zagotovimo pomoč teh rožic za uspeh pri vsem, česar se bomo lotili. Dovolj bo, če se na dan sončevega poletnega obrata ali na šentjanževo (24. junija) odpravimo opoldan na travnik, si naberemo marjetičnih cvetov, jih posušimo in nato nosimo vselej s seboj.
Marjetice naj bi vojaki v antiki uporabljali za zdravljenje ran, njeno najbolj pogosto ime pomeni biser, predvsem pa je ta rožica travniška rastlina, zatorej tratnica pri nas, pratolina za Italijane in pâquerette za Francoze, medtem ko Angleži izpostavljajo njeno nastavljanje soncu in ji pravijo kar eko dneva, day's eye, skrajšano daisy. Je pa Daisy tudi ljubkovalno ime vseh anglosaških Margaret. In tudi sicer je marjetica cvetka, povezana z ljubeznijo. Z žrtvovanjem iz ljubezni. Ko je Apolon pri tkalkah človeške usode Mojrah dosegel za ferskega kralja Admeta možnost, da mu nekdo odstopi lastno življenjsko nit, ko pride njegova do konca, je bila to pripravljena narediti le njegova ljubeča žena Alkestis. Brez nje niti Admetu ni bilo več do življenja, vendar se je Heraklej, ki je prišel ravno takrat mimo, ponudil, da se odpravi v podzemlje in jo privede nazaj. Po eni od verzij se je vrnila živa, vendar odločena, da ne bo več govorila, po drugi pa se je vrnila kot drobna cvetka, marjetica.
Od takrat, pa mogoče že od prej, so marjetice prerok ljubezni. Mladeniči in mladenke trgajo cvetne lističe in z izštevanko »ljubi me, ne ljubi« ugotavljajo, koliko možnosti imajo za osvojitev srca ljubljene osebe. K temu oraklju se je zatekla tudi Goethejeva Marjetica, lepa, poštena in pobožna mladenka, ko se je ujela v ljubezenske zanke doktorja Fausta, ki je dušo prodal Mefistu.
Toda pustimo literarne junake in se vrnimo k naši travniški bilki, ki je prav tako kot ljubezen morala skozi številne preizkušnje, saj je niso vselej vsi čislali in hvalili, ampak so jo nekateri tako sovražili, da so zapovedali njeno popolno iztrebljenje. Danes se marjetica ne vrača zgolj na krožnike, ampak si vse odločneje utira pot v domačo kozmetiko. Predvsem Francoze je obnorelo maceriranje cvetov v rastlinskem olju, ki ga ne vtiramo v kožo zgolj ob različnih udarcih in travmah, revmi, lumbagu, okorelosti in otrdelosti vratu ter za hitrejšo regeneracijo povrhnjice pri starih brazgotinah, ampak deluje kot tonik in ima utrjevalne lastnosti na povešenih tkivih. Veliko se uporablja pri negi obraza, dojk po dojenju in celega telesa po nosečnosti ali povešene kože zaradi hujšanja, torej bo kar pravšnja terapija pred razkazovanjem na plaži.
In ko bomo naslednjič brundali tisto o zeleni trav'ci in rož'cah za mojo mam'co, bomo pomislili na vse, le na šopek ne.
