Spada med največje glodavce in je spreten plavalec

Na tisoče dolgih in ostrih bodic imajo na hrbtu ježevci, nekatere vrste celo več kot 30.000! Z njimi res ne gre češenj zobati, kot radi rečemo – ko se počutijo ogrožene, se branijo z bodicami: nasprotniku pokažejo hrbet, se naježijo ter razprostrejo bodice, tako so videti še večji. Bodice se hitro zlomijo in ostanejo zapičene v telesu napadalca, zanj je lahko to precej boleče in celo smrtno. Kaj pa če slučajno zbode samega sebe? Nič hudega mu ne bo, saj njegovo telo proizvaja antibiotik, ki preprečuje okužbe.

Za ježevca izguba bodice ni nič hudega, saj redno odpadajo in se obnavljajo. Ježevci so glodavci, eni največjih, imajo najdaljše bodice med kopenskimi živalmi – do 40 centimetrov so lahko dolge. Plenilci, to so predvsem ris, kojot, puma, tudi lisica, pa medved in volk, jih lahko onesposobijo le, če jih spravijo na hrbet in jih zgrabijo za trebuh, ta je gladek, torej brez bodic. Ko se skotijo, imajo mali ježevci mehke bodice, a že v eni uri otrdijo.

Živijo v Ameriki in Afriki, tudi na jugu Evrope. So kratkovidni, a izvrstno slišijo in tudi voh imajo zelo razvit; premikajo se počasi, in čeprav se morda ne zdi tako, so spretni plavalci in tudi po drevesih dobro plezajo, prav to pa jih lahko stane življenje, če denimo omahnejo v globino. Znajo dobro kopati, na tacah imajo kremplje, s katerimi si skopljejo brlog. V njem spijo – čez dan, ponoči pa hodijo naokoli in se hranijo. So rastlinojede živali, najraje jedo sadje, tudi zelenjava jim tekne. Komunicirajo z visokimi toni, še bolj zanimivo pa je, ko godrnjajo. Odrasli samec je povprečno težak okoli šest kilogramov, a so našli celo 30-kilogramske, samice so za kak kilogram lažje; z repom vred je dolg od 70 do 100 centimetrov, visok je okoli 30 centimetrov.