Športna varčnost

Športni terenec tucson z oznako N-line se že na daleč razlikuje od »civilne« različice – če ne drugače, so njegova svetila drugače nameščena. Tu so še elegantna črna platišča iz lahke zlitine, ki so pravi kontrast njegovi snežno beli karoseriji.

Edino pod motornim pokrovom testnega tucsona se je skrival nič kaj športni agregat – zgolj 1,6-litrski turbodizelski štirivaljnik. K sreči je šlo za njegovo zmogljivejšo izvedbo s 100 kilovati moči.
 

Prednji pogon

Čeprav terenska vozila tesno povezujemo s štirikolesnim pogonom, ga testni športni terenec ni imel. Dejstvo je, da večina danes nadvse priljubljenih športnih terencev resnejšega terena skoraj ne vidi, zato so proizvajalci začeli ponujati tudi izvedenke s pogonom na en kolesni par. Če ne živite ravno v hribih, boste s takšnim verjetno zadovoljni. Takšen pogon je imel tudi testni tucson, ki smo ga preizkusili na daljši poti.

Sprednji pogon seveda pomeni tudi nižjo porabo goriva, kar se je izkazalo tudi pri našem druženju s Hyundaijevim srednje velikim terencem. Potovalni računalnik je na koncu pokazal povprečno porabo 7,2 litra dizla na sto prevoženih kilometrov; vožnja po regionalnih cestah je še gospodarnejša s 5,6 litra. Dodajmo, da njegov štirivaljnik izpolnjuje okoljsko normo euro 6d-temp in si pri čiščenju izpušnih plinov pomaga z dodatkom adblue, katerega količino pokaže merilnik v potovalnem računalniku.
 

Zlata sredina

Tudi 1,6-litrski motor poskrbi, da je poraba ugodnejša kot pri zmogljivejšem 2,0-litrskem bratu. V primerjavi s šibkejšim 85-kilovatnim motorjem je 100-kilovatni živahnejši in ne zahteva pogostega prestavljanja, kot je to pri šibkejšem. Vsekakor je motor nekakšna zlata sredina v tucsonovi ponudbi. Res pa je, da bi športni izvedenki N-line bolj pristajal dvolitrski agregat s štirikolesnim pogonom.

N-line oprema – pri izvedenki impression je to 1400 evrov doplačila – prinaša tudi športni volanski obroč in športne sedeže, odete v prijetno kombinacijo alkantare in usnja. Tako kot že večkrat lahko le pohvalim udobje in ergonomijo v tucsonu. Voznik in sovoznik sedita udobno in tudi daljše sedenje ne utrudi. Tudi potniki na zadnji klopi so pohvalili prostornost in možnost dvostopenjskega ogrevanja zadnje klopi.
 

Športno naravnan

Kot se za hyundaija z oznako N spodobi, so tudi temu tucsonu namenili športno krmiljenje in vzmetenje, zaradi česar je avtomobil natančno vodljiv in ravno prav čvrst, da se ne nagiba kot barka. Športni sedeži ponudijo dovolj bočnega oprijema. Vožnja z njim po obalni cesti, kakršna je slovita jadranska magistrala, je pravi užitek.


Pohvalim lahko še izjemno natančen 6-stopenjski ročni menjalnik, ki ima simpatično športno ročico. Le njeni kovinski deli se v poletni vročini segrejejo, zato je prijemanje, dokler se notranjost avtomobila ne ohladi, lahko rahlo neprijetno.
 

Družinsko potovanje

Tucsonov prtljažni prostor je zgledno velik, testni avtomobil je bil opremljen z električnim odpiranjem prtljažnega pokrova, ki smo ga lahko upravljali tudi iz notranjosti vozila. Udobno odpiranje prtljažnega prostora pa je pri tucsonu izvedeno brez brcanja pod odbijač – dovolj je, da se s pametnim ključem v žepu približamo zadnjemu delu vozila in nekaj sekund počakamo.


Opozorilni pisk oznani skorajšnje odpiranje prtljažnega prostora, ki meri od 513 do 1503 litrov, ima dvojno dno in zasilno rezervno pnevmatiko (dobro naloženo doplačilo 100 evrov). Dodajmo še, da je omenjeno udobno odpiranje del opreme impression. Prav tako nekateri asistenčni sistemi, med katerimi so se kot zelo uporabni izkazali opozorilo na prečni promet za vozilom, 360-stopinjska kamera in nadzor mrtvega kota. Zadnji stebriček je namreč zelo zajeten in krni pogled pri vzvratni vožnji.