Spoznajte kivano, kumaro ali bučo, ki je prišla iz Afrike

Kivano ali afriška bučka, nekateri mu pravijo tudi afriška kumara, je enoletna rastlina, ki še najbolj spominja na kumaro. Da ne bo zadrege z imeni, zapišimo latinsko poimenovanje, Cucumis metuliferus. Ima dolgo dlakavo steblo, ki se z viticami ovija okoli opore. Tudi listje je dlakavo, cvetje pa majhno in rumeno. Jajčasti plodovi so sprva zeleni, ko dozorijo, pa se obarvajo rumeno oranžno. Po lupini imajo značilne izrastke. Meso ploda je zeleno in ima številna semena.

Pri nas kivano le tu in tam vidimo na gredi kakšnega eksperimentalno razpoloženega vrtnarja, čeprav je za gojenje zelo nezahteven. Čeprav izvira iz Afrike, prav dobro uspeva tudi v našem podnebju, danes pa ga največ pridelajo v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Ameriki. Vzgajamo ga iz semen ali sadik, ki jih zadnja leta lahko kupimo celo v naših vrtnarijah. Za vzgojo lastnih sadik smo letos že prepozni, zdaj je namreč že čas za sajenje na prosto.

Podobno kot kumare je kivano plezalka, ki potrebuje približno kvadratni meter, če ga pustimo plezati po tleh. Bolje je, da ga speljemo po mreži, v tem primeru potrebuje manj prostora, pa še gojenje in obiranje sta bolj enostavna.

Rad ima sonce in vlago

Če hočemo dober pridelek, je treba rastlino obtrgovati: sproti vršičkamo stranske poganjke, na katerih razvije ženske cvetove. Na enem poganjku puščamo največ dva ploda.

Rastlina je precej odporna proti škodljivcem in boleznim, nekaj pasti pa vendarle preži nanjo. Kot druge bučevke je občutljiva za plesen, zato je nikar ne sadimo v soseščino buč ali kumar, saj bi se lahko navzkrižno okužile. Plesen je nevarna zlasti v toplem obdobju poletnih padavin. Med škodljivci so nevarni polži, ki lahko uničijo mlade rastline, takoj ko jih posadimo na prosto, v goste pa bodo rade prišle tudi uši.

Razen teh nadleg kivanu ne pretijo posebne nevarnosti, rad ima dovolj svetlobe in toplote, zato zanj seveda izberemo sončen prostor, pa tudi vlage, zato tla okoli zagrnemo z zastirko, poskrbimo pa tudi za redno zalivanje.

Prve plodove bomo pobirali zgodaj jeseni, morda že septembra, glavna sezona pobiranja na prostem je oktobra. Kivano ima dobro lastnost, da ga je zelo enostavno skladiščiti. Poberemo ga in razporedimo na police v kleti ali po zabojčkih, pri čemer moramo paziti, da se plodovi ne dotikajo med seboj. Lahko bi se namreč medsebojno poškodovali s trni in tako začeli (hitreje) gniti. Zdravi, nepoškodovani bodo brez težave zdržali tudi pol leta.