St. Anton: tu je smuka za plemstvo in zvezde (FOTO)
Naravne razmere so v St. Antonu seveda fantastične. Ne pravijo zastonj, da je alpsko smučanje tam doma. A je treba prav vsako leto postaviti kakšno novo žičnico in v preplet strmih hribov in dolin umestiti novo progo. Zdaj je vseh žičniških naprav že 87 in na smučkah se da priti tudi v sloviti vasici Zürs in Lech. Urejenih smučarskih prog je že za več kot 300 kilometrov, le nekaj manj pa tistih resnično divjih s celim snegom.
Sliši se ogromno, a veliko je tudi smučarjev. Tudi letos. Čeprav se konec januarja glavna sezona še ni začela, je bila na nekaterih povezovalnih progah že kar neprijetna gneča. Kot da je postalo zdaj najbolj zanimivo prav potovanje iz kraja v kraj. In seveda potem obvezno slikanje. Seveda je lahko tudi potovanje prijetna pustolovščina, a sam raje izbiram bolj odmaknjene proge, kjer se ti ni treba stalno ozirati, kje se bo kdo vrinil v tvojo smučino.
Četudi smo se pred sezono spraševali, kdo bo ob taki draginji sploh še smučal, zlata doba St. Antona očitno še traja. Ob tem, da se recimo v boljšem hotelu cena polpenziona na dan za dva že suče blizu tisočaka, najbolj preprostih špagetov pa niti v navadni gostilni ne dobiš za manj kot 20 evrov. Naj za uteho povem, da lahko za dobro francosko buteljko kaj hitro odšteješ tudi deset tisočakov in več.
Špagetov niti v navadni gostilni ne dobiš za manj kot 20 evrov.
Na smučiščih St. Antona je pred leti rad vijugal tudi Vladimir Putin, najraje v družbi slovitega prijatelja, domačega hotelirja Karla Schranza. Med gosti je veliko Američanov, Avstralcev in Skandinavcev, precej je zvezd športa, zabave in poslov, kar nekaj pa je tudi takih bolj modre krvi. Tem ponujajo vso možno zasebnost, a tudi ves komfort, ki jim pritiče. Plemstvo še najlaže opaziš na kakšnih dobrodelnih dogodkih, drugače se držijo bolj zase v privatnosti najbolj elitnih namestitev in restavracij. Precej bolj javna in glasna je zabava mlajših, a ne nujno veliko manj premožnih generacij.
Vse se začne že na smučiščih, saj so prav v St. Antonu izumili apres ski, zabavo takoj po smuki z glasno muziko in velikimi količinami pijače. Dobro razpoloženje se nato ob sončnem zahodu kaj hitro preseli v mesto, kjer je precej lokalov s podobnim konceptom veseljaštva. Nekateri predvsem popoldne ponujajo tudi živo glasbo, ob večerih pa je tako in tako vedno polno prešerno razpoloženih gostov. Ne sme vas presenetiti, da še tam proti polnoči v St. Antonu naletiš na veseljake, ki v popolni smučarski opremi in s smučkami na ramenih tavajo od lokala do lokala.
Vseh žičniških naprav je že 87, urejenih prog za več kot 300 km.
Seveda je St. Anton preveliko smučišče, da bi si ga lahko prisvojila samo bogataška elita. A vzela si ga je zase natanko tako kot množica manj premožnih, a mogoče še veliko bolj navdušenih gostov, ki ne trošijo veliko, vendar uživajo v vseh radostih smučanja in lepotah tega alpskega bisera. Kajti tudi to se da. Jabolko in sendvič v žep, pa greš na potep. Kulisa je čudovito enaka za vse.
