Ste že šli v gozd po gobe? Prva sveža hrana po koncu zime

Marčna polževka (Hygrophorus marzuolus), marčnica, podmahovka, je najbolj znana goba rane pomladi ali bolje rečeno pozne zime. Včasih so jih nabirali, ko je še ležal sneg, ki pa ga zadnja leta po nižinah bolj redko vidimo. Vrsto je najprej opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries leta 1821 kot Agaricus marzuolus, Giacomo Bresadola, ugleden italijanski mikolog, pa jo je leta 1893 prenesel v rod Hygrophorus – marčnice. Zdaj se že pojavljajo, vendar ne povsod.



Mikorizna goba raste v mešanih gozdovih, v sožitju z jelko, smreko in borom, za podrast pa ji odgovarja borovnica. Klobuk je premera od 2 do 10 cm, sprva polkrožen, proti robu močno spodvihan, pri odrasli gobi raven in na sredini udrt. Rob klobuka je pri starih primerkih narezan. Kožica je v mokrem vremenu spolzka in lepljiva, v suhem pa gladka in fino polstena. Barva klobuka je zelo spremenljiva: mlada goba je lahko čisto bela (če jo najdemo skrito pod listjem ali še zakopano v zemlji) pa do svetlo siva, starejše so temno sive z jekleno modrim tonom pa tudi rjavkaste. Lističi so pri mladih gobah beli, pozneje postanejo sivkasti. So debeli, široki, voskasti in se rahlo spuščajo po betu navzdol. Bet je od 3 do 10 cm visok in do 4 cm širok, mesnat, valjast, raven ali zavit. Pri mladih primerkih je poln. Sprva je bele barve, nato postane proti dnišču sivkast. Proti vrhu in pod klobukom je kot prekrit z ivjem.

Meso je debelo, nežno in krhko, belo, pod kožico klobuka sivkasto in prijetnega okusa. Kadar imamo skupaj večjo količino gob, je njihov vonj precej neprijeten, in sicer po urinu, česar pa pri posamezni običajno ne zaznamo.

Raste od februarja, celo že januarja in še pod snegom, tudi do maja, najraje v mešanih gozdovih, pod listjem, posamezno ali v skupinah. Ker je dobro skrita, je ni lahko nabirati. S katero drugo, mogoče celo strupeno gobo, je ni mogoče zamenjati, ker v tem času ne raste prav nič njej podobnega. Goba je užitna, primerna za vse vrste jedi: juhe, priloge k mesu, omake, tudi ocvremo jo lahko, meni je še posebno dobra v rižoti.

Ker so marčnice prva sveža hrana, ki zraste po zimi, jih zelo rade iščejo in jedo divje živali, predvsem srne, zato na rastiščih velikokrat naletimo na razrito, prebrskano listje. Največkrat pa za marčnicami nekulturno brskamo ljudje in skoraj vsako pomlad je na nekaterih rastiščih videti, kot bi ril buldožer. S takšnim ritjem lahko resno poškodujemo micelij in nevede iztrebljamo vrste. Nekatere so zaradi nepravilnega nabiranja že skoraj izumrle. Zato čuvajmo gobe, gozd in naravo.