Ste ze videli stuttgartski M3

Adrenalinski mercedes-benz 190E 2.5-16V EVO II je imel napihnjene kolesne obrobe, dirkaško podvozje, 2,5-litrski Cosworthov štirivaljnik in velikanski spojler, na račun katerega je šef bavarskega M-oddelka ob predstavitvi dvomljivo pripomnil, da veljajo v Stuttgartu drugačni zakoni aerodinamike kot v Münchnu. Vse drugo je zgodovina, na dirkalnih pistah takratnih časov si je bavarski M3 priboril iz športnega zornega kota več lovorik od stuttgartskega rivala. A glede aerodinamike se niso motili v Stuttgartu – velikanski spojler je pozneje dobil tudi evolucijsko tretji M3. A to ne spreminja dejstev o privlačnosti in športni slavi izjemno poželjivega mercedesa.

Adrenalinska pomada
Razvoj avtomobila, ki je bil osnova za epske boje na legendarnem prvenstvu turnih avtomobilov DTM, je potekal večstopenjsko. Prvo generacijo so od običajnih izvedenk ločili precej diskretni karoserijski dodatki ter pri Cosworthu dodelan bencinski štirivaljnik. Na začetku je šlo za 2,3-litrski Mercedes-Benzov štirivaljnik s 16-ventilsko glavo, najvišjo močjo 138 kW (185 KM) in 236 Nm navora pri 4500 vrtljajih. Takšen 190E je do sto kilometrov na uro pospešil v 7,8 sekunde, dosegel največ 230 km/h in prenašal moč na zadnji kolesi prek diferenciala s serijsko mehansko zaporo. To je bil v primerjavi z osnovnimi izvedbami modela 190 nižji in trši mercedes. Še več ostrine je prineslo leto 1988. Pri britanskem Cosworthu so dvignili delovno prostornino motorja na 2,5 litra in moč na 143 kW (194 KM), kar je bila osnova za naslednje leto predstavljeno izvedbo evolution oziroma EVO. Ta avto je bil prepoznaven po dramatičnih aerodinamičnih dodatkih, naj gre za stranske obrobe, razširjene blatnike ali zadnji spojler. Ta se je v generacijsko drugi izvedbi prelevil v letalsko krilo, ki je dobilo precej posnemovalcev.

Dirkaško piljenje
EVO se je postavljal še z dodelanim zavornim sistemom in podvozjem z višinsko nastavitvijo zadnje preme s stikalom v kabini. Moč motorja je ostala na papirju nespremenjena, a so povečali vrtine valjev in skrajšali hod batov, kar je bila osnova za poznejšo dodelavo motorjev s poudarkom na doseganju višjih vrtljajev. Štirivaljniku so pristrigli še maso in mu izboljšali mazanje ter krmiljenje ventilov. Takšnih mercedesov so izdelali le 502, kar je bilo izhodišče za izpolnjevanje DTM homologacijskih pravil. Ob doplačilu je bil pri izvedbi EVO na voljo za 18.000 nemških mark še zmogljivostni paket AMG, kot presežek ponudbe. Z njim je moč motorja z ostrejšima odmičnima gredema, večjo zračno loputo, zmogljivejšim vžigom in vbrizgom goriva ter optimiziranim sesalnim in izpušnim sistemom zrasla za 22 kW (30 KM). Takšen mercedes je na odprtih cestah dosegel 250 km/h.

Crème de la crème
Marca 1990 je bil rojen še EVO II in kupci so pred njegovo uradno predstavitvijo razgrabili vse primerke. Znova so izdelali le 502 kosa. Prvih 500 je bilo v modro-črni barvi (blauschwarz), zadnja dva sta bila srebrna. Poleg hidravlično višinsko nastavljive zadnje preme in že znanega motorja se je novinec ločil od predhodnika po radikalnih karoserijskih dodatkih, kot je bil zadnji naklonsko nastavljiv spojler za doseganje boljšega oprijema zadnjega kolesnega para pri visokih hitrostih. Vse to se še danes kaže pri ceni tovrstnih mercedesov. Najvišje kotirajo evolucijsko drugi, za katere je treba imeti v žepu od 150.000 do več kot 300.000 evrov. Si pa lahko že za deset tisočakov omislite bolj običajnega coswortha z manj plemenitim pedigrejem, ki je še vedno bolj športen in ima prizvok nekoč izjemno priljubljenega nemškega turnega prvenstva.