OBRATI
Štirikolesni posebnež
Can-am maverick sport max DPS 1000R T je namenjen terenskim užitkom; stroj zmore več, kot si mislijo možgani.
Odpri galerijo
Can-Am maverick sport max DPS 1000R T je zelo zabavna mašinca. FOTOGRAFIJE: Primož Jurman
Terenski štirikolesniki v Sloveniji šele v zadnjem času pridobivajo popularnost, v tujini pa so njihovo uporabnost za delo na terenu prepoznali posamezniki in celo različne službe, denimo vojska in policija. Can-Amov maverick je predvsem atraktivno vozilo za lovljenje terenskih užitkov in pri tem nedvomno ne razočara.
Nekje v osrednji Sloveniji sredi blatne gozdne ceste sedim pripasan v nenavadnem vozilu. Po adrenalinski vožnji čez drn in strn po lužah in blatu se ustavim in uživam v spokoju. Spokoj? Niti malo. No, berite dalje. Ljudje smo čudni tiči. Težimo, recimo, k ugodju. A ko ga dosežemo, si želimo trpljenja.
Dokaz? Kar poglejte kakšne trpeče ultramaratonce pa kolesarje, ekstremne adrenalinske odvisneže in podobna plemena. Ja, tudi vozniki terenskih strojev spadajo mednje. V vsem tem garanju jih druži užitek, ki ga žene adrenalin. Tole vozilo, maverick, je odlična igrača za odrasle, ki si želijo pobegniti v gozd, džunglo, brezpotje – ni pomembno – le stran od civilizacije in ljudi.
Maverick, s polnim imenom sport max DPS 1000R T, kanadskega proizvajalca BRP in z blagovno znamko Can-Am (zastopnik za Slovenijo je podjetje Ski&Sea), je član istoimenske atraktivne družine robustnih štirikolesnikov, ki jo določa odprta kabina z varnostno kletko, nasajeno na zmogljivo vzmetenje in obilne terenske gume.
V testnem štirisedežnem primerku je rjovel 1000-kubični Rotaxov agregat z nekaj manj kot stotnijo konjev v zadku, elektronskim sistemom za vbrizg goriva in avtomatskim menjalnikom, kar je dovolj, da na odprti cesti (da, je registriran) doseže spodobno hitrost. Ampak tam, na zlikanem asfaltnem dolgočasju, ni njegovo mesto.
Vozniku so na voljo različna pomagala, kot je denimo izbira načina delovanja agregata, dvo- ali štirikolesnega načina pogona in zapora diferenciala. Te voznik vklaplja in izklaplja na stikalih na konzoli, desno od volana, vse pomembnejše informacije pa lahko razbere na digitalni armaturki. Jasno je, da mora biti voznik v takšnem vozilu pripravljen, da vanj sede ustrezno zaščiten, saj je izpostavljen naravnim elementom – blatu, vodi, kamenju, v gozdu tudi vejam.
V opremi za terensko vožnjo, vključno s čelado in zaščitnimi očali, se zapodim po razriti gozdni cesti, ki se vije po obrežju reke blizu glavnega mesta. Pripeljem do prve večje luže, zapeljem vanjo, voda prši in maverick niti ne trzne. Zdrsim čeznjo kot nož v maslo. Ne ustavijo ga neravnine, luknje, udori niti globoko blato. Vzmetenje odlično blaži. Na trenutke se pred kakšno blatno kotanjo ustavim in razmišljam, ali bo šlo skozi. Gre. Z lahkoto. Stroj zmore več, kot si mislijo možgani.
Veselim se drsenja v zavojih, kamenje leti globoko v zrak, jaz pa, blaten od nog do glave, vriskam od navdušenja in presenečenja. Tudi s sopotniki je zabava zagotovljena. A te ni še konec. Ko uživam v spokoju gozda, zaslišim zvok. Komarji, tudi na te je seveda treba računati, ne morejo biti, kakšen drug leteči stvor tudi ne. Zvok narašča. Terenska motocikla. Eden, dva. Izza zavoja se res pripeljeta in se mi hitro bližata. V mavericku sedim na vrhu klančine in motorista se z nezmanjšano hitrostjo zapodita vanjo in me gladko preskočita. Kakšen naval adrenalina!
Kaskaderski vložek za dobro fotografijo je bil seveda dogovorjen. Alex je skrit tam v šavju, Roman in Rok pa sta skok opravila z odliko.
Igrača za odrasle
Nekje v osrednji Sloveniji sredi blatne gozdne ceste sedim pripasan v nenavadnem vozilu. Po adrenalinski vožnji čez drn in strn po lužah in blatu se ustavim in uživam v spokoju. Spokoj? Niti malo. No, berite dalje. Ljudje smo čudni tiči. Težimo, recimo, k ugodju. A ko ga dosežemo, si želimo trpljenja.
Adrenalinski dodatek
Dokaz? Kar poglejte kakšne trpeče ultramaratonce pa kolesarje, ekstremne adrenalinske odvisneže in podobna plemena. Ja, tudi vozniki terenskih strojev spadajo mednje. V vsem tem garanju jih druži užitek, ki ga žene adrenalin. Tole vozilo, maverick, je odlična igrača za odrasle, ki si želijo pobegniti v gozd, džunglo, brezpotje – ni pomembno – le stran od civilizacije in ljudi.
S čelado v kabino
Maverick, s polnim imenom sport max DPS 1000R T, kanadskega proizvajalca BRP in z blagovno znamko Can-Am (zastopnik za Slovenijo je podjetje Ski&Sea), je član istoimenske atraktivne družine robustnih štirikolesnikov, ki jo določa odprta kabina z varnostno kletko, nasajeno na zmogljivo vzmetenje in obilne terenske gume.
Rudimentarna kabina z robustnimi stikali in ročico menjalnika
V testnem štirisedežnem primerku je rjovel 1000-kubični Rotaxov agregat z nekaj manj kot stotnijo konjev v zadku, elektronskim sistemom za vbrizg goriva in avtomatskim menjalnikom, kar je dovolj, da na odprti cesti (da, je registriran) doseže spodobno hitrost. Ampak tam, na zlikanem asfaltnem dolgočasju, ni njegovo mesto.
Na teren!
Vozniku so na voljo različna pomagala, kot je denimo izbira načina delovanja agregata, dvo- ali štirikolesnega načina pogona in zapora diferenciala. Te voznik vklaplja in izklaplja na stikalih na konzoli, desno od volana, vse pomembnejše informacije pa lahko razbere na digitalni armaturki. Jasno je, da mora biti voznik v takšnem vozilu pripravljen, da vanj sede ustrezno zaščiten, saj je izpostavljen naravnim elementom – blatu, vodi, kamenju, v gozdu tudi vejam.
Maverick je registriran tudi za vožnjo po cesti.
V opremi za terensko vožnjo, vključno s čelado in zaščitnimi očali, se zapodim po razriti gozdni cesti, ki se vije po obrežju reke blizu glavnega mesta. Pripeljem do prve večje luže, zapeljem vanjo, voda prši in maverick niti ne trzne. Zdrsim čeznjo kot nož v maslo. Ne ustavijo ga neravnine, luknje, udori niti globoko blato. Vzmetenje odlično blaži. Na trenutke se pred kakšno blatno kotanjo ustavim in razmišljam, ali bo šlo skozi. Gre. Z lahkoto. Stroj zmore več, kot si mislijo možgani.
Zabava zagotovljena
Veselim se drsenja v zavojih, kamenje leti globoko v zrak, jaz pa, blaten od nog do glave, vriskam od navdušenja in presenečenja. Tudi s sopotniki je zabava zagotovljena. A te ni še konec. Ko uživam v spokoju gozda, zaslišim zvok. Komarji, tudi na te je seveda treba računati, ne morejo biti, kakšen drug leteči stvor tudi ne. Zvok narašča. Terenska motocikla. Eden, dva. Izza zavoja se res pripeljeta in se mi hitro bližata. V mavericku sedim na vrhu klančine in motorista se z nezmanjšano hitrostjo zapodita vanjo in me gladko preskočita. Kakšen naval adrenalina!
Ne ustavijo ga neravnine, luknje, udori niti globoko blato.
Kaskaderski vložek za dobro fotografijo je bil seveda dogovorjen. Alex je skrit tam v šavju, Roman in Rok pa sta skok opravila z odliko.
