Letošnja zima in prehod v pomlad nista bila ravno radodarna z gobami, bilo je presuho, zato so vse rasle nekoliko kasneje kot običajno. Našli smo marčne polževke (Hygrophorus marzuolus), še prej rdeče čašice (Sarcoscypha austriaca), pa nato smrekove storževke (Strobilurus esculentus), pojavila sta se že tudi jelenova ščitovka (Pluteus cervinis) in pomladanski hrček (Gyromitra esculenta), ki raste na trhlih štorih.
Storževka je precej majhna.
Smrekova storževka
(Strobilurus esculentus) ima klobuček premera od 0,5 do 3 cm in kmalu ravno razprt. Kožica je svetlo rjave do sivo-rjave barve, lahko tudi bela, gladka in brez leska (mat). Rob klobučka je pogosto prozorno narebran. Lističi so beli, tanki, gosti in valovito odmaknjeni od beta. Ta je od 4 do 6 cm visok, tanek, okraste barve, zelo vlaknast in žilav in ni užiten. V dnišču so vidne dolge nitke micelija. Raste od marca (tudi februarja) do maja (junija) v iglastih in mešanih gozdovih, obvezno na smrekovih storžih. Gobica (klobuček) je užitna, zelo aromatična, vendar bi je morali zaradi njene majhnosti nabrati preveč, zato kulinarično ni zanimiva. Zamenjava je možna z grenko storževko
(Strobilurus tenacellus), ki ji je izredno podobna, vendar raste samo na borovih storžih.
Smrekova storževka je zelo aromatična, a bi je zaradi njene majhnosti morali nabrati preveč, zato kulinarično ni zanimiva.
Pomladanski hrček je cel votel.
Pomladanski hrček
(Gyromitra esculenta) raste v podobnem obdobju kot užitni smrčki. Te sem že predstavila, danes opišem pomladanske hrčke. Klobuk, če lahko temu tako rečemo, saj je cela goba votla, je rdeče-rjav, ima neenakomerno razvejano površino z režami, podobno kot možgani, in je običajno širši, kot je visok. Premer klobuka je od 5 do 15 cm in visok od 4 do 8 cm. Bet je do 3 cm visok, širok do 3 cm, nepravilen, različnih velikosti in oblik, včasih valjast, običajno votel, bolj ali manj gladek, belkast, okrast ali pa rahlo rdečkast. Notranjost je kremasto bela in krhka. V notranjosti beta je več nepravilnih cevi podobnih vdolbin. Meso je voskasto, vodeno, tanko, z močnim vonjem po spermi in prijetnim okusom. Goba je surova smrtno strupena! Prekuhanega z odlito vodo ponekod še vedno uživajo, kljub številnim smrtnim primerom v preteklosti. Vsebuje namreč smrtno nevarno snov giromitrin. Nikakor ni priporočljivo uživanje, čeprav vodo prvega kuhanja odlijete. Pri posameznikih namreč lahko pride tudi do nevarnih alergičnih reakcij, ki so podobne kot pri navadni podvihanki
(Paxillus involutus). Goba je na Rdečem seznamu gliv Slovenije pod kategorijo R (rare) – redka vrsta.
Jelenova ščitovka ima vonj in okus po repi ali redkvici.
Ponekod je na štorih in (trhlem) lesu vseh mogočih dreves že pognala jelenova ščitovka (
Pluteus cervinus). Klobuk ima premera od 8 do 15 cm, najprej je izbočen, kasneje se zravna, ima pa lahko tudi manjšo grbico na temenu. Je jelenje barve, rjav in sivkast, na osredju temnejši. V toplem vremenu je suh, v vlažnem pa lepljiv. Vidijo se radialna vlakna, ki odrasli gobi v suši razpokajo. Lističi so mladi beli, nato vedno bolj rožnati, stari postanejo rjavi. So gosti, široki in tanki ter z veliko vmesnimi manjšimi lističi. Bet je lahko do 12 cm visok, valjaste oblike in gomoljast v dnišču. Je bel s podolžnimi temnejšimi vlakni. Je poln in trd in v starosti ne postane votel. Meso je belo, nežno, krhko in ni preveč debelo ter izdatno. Vonj in okus ima rahlo po repi ali redkvici. Pri nas je goba užitna, vendar nima kulinarične vrednosti. Poglejte, morda boste katero od opisanih še vedno našli! Ana Ivanovič
