GOBE
Surova je strupena
Dobro pečena ali kuhana je bisernica vsestransko uporabna, okusna in cenjena; v začetku jeseni raste strupena ostrokrpa mušnica.
Odpri galerijo
Ostrokrpa mušnica je precej zajetna goba.
Rdečkasta mušnica Amanita rubescens, imenovana tudi bisernica, je ena zelo pogostih mušnic pri nas. To vrsto je leta 1797 opisal Christiaan Hendrik Persoon, rojen v Republiki Južni Afriki, pozneje je živel v Nemčiji, nato v nizozemskem Leidnu, švedskem Göttingenu in nazadnje v Parizu. Amanite imenujemo mušnice, epitet oz. vrstni pridevek rubescens pa pomeni rdečico, nanaša se na spremembo barve iz bele v rdečo, ko je goba poškodovana ali prerezana in je meso izpostavljeno zraku. Eden največjih izzivov za vsakogar, ki poskuša prepoznati to zelo razširjeno gobo, je njena izjemna spremenljivost.
Nekatere imajo klobuke in bete rdečkaste, druge rjavkaste, nekatere pa so zelo svetle kovinske barve.
Opisala bom značilno rdečkasto mušnico, ki ima vse dele rdeče. Klobuk ima premer od 5 do 15 cm (tudi do 20), najprej je polkrožne oblike, močno hrapav, kar so ostanki sive ovojnice. Nato se izboči in zravna, sive pike pa razmaknejo. Površina je bolj ali manj rjavkasta, rob klobuka pa gladek. Na ranjenih mestih pordeči. Trosovnica je lističasta, lističi so beli, gosti, z vmesnimi krajšimi, vsi na poškodovanih mestih rdečijo. Bet je do 15 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, mlad poln, nato postane votel.
Je gladek, bel ali rahlo rjavkast, v dnišču pa vinsko rdeč in kot opasan z razpokanim robom. Na betu je belkasto in na zgornji strani nažlebkano in viseče zastiralce. Meso je belo, trdo, v starosti mehko in na prerezu pordeči. Nima posebnega vonja in okusa. Raste od pomladi do pozne jeseni pod iglavci, listavci in v mešanih gozdovih. Goba je pogojno užitna, pomeni, da jo je treba termično obdelati. Je okusna in vsestransko uporabna. Surova lahko povzroči anemijo, saj vsebuje hemolitični toksin. Če je ne poznate prav dobro, jo pustite tam, kjer raste.
Ostrokrpa mušnica (Amanita echinocephala) je pri nas dokaj redka vrsta. Prvič je bila opisana kot Agaricus echinocephalus, leta 1835 jo je italijanski mikolog Carlo Vittadini prenesel v rod Amanita, Lucien Quelet pa jo je poimenoval z današnjim imenom. Klobuk ima premer do 20 cm, mlad je skoraj kroglast, pozneje se vzboči in splošči. Površina je bela, srebrno siva, prekrita z debelimi, ostrimi in koničastimi bradavicami, ki so do 2,5 mm visoke in jih dež rad odplakne, tako da jih včasih skoraj ni. Lističi so tanki, gosti, široki, mladi belkasti, pozneje postanejo smetanasto rumeni in s kosmičastim belkastim robom. Bet je do 10 cm visok in do 3 cm debel, močan, poln, pogosto gomoljast in proti vrhu zožen, pri tleh pa ožji. Je korenaste oblike, belkaste barve, v dnišču ga obdajajo obročasto razvrščeni, luskinasti ostanki ovojnice enake barve.
Obroček je bel, širok, kožnat in podolžno nažlebkan. Meso je precej trdo, še posebno v betu, belkaste barve, v betu z zelenkastim odtenkom. Vonj je neprijeten, po zdravilih ali bolnišnici, prav takšen je okus. Raste konec poletja in v začetku jeseni na apnenčastih tleh. Goba je strupena, in ker je precej redka, skoraj ni nevarnosti, da bi jo zamenjali s katero podobno vrsto. Če pa že, jo lahko zamenjamo z užitno velikolusko mušnico (Amanita strobiliformis), ki je zavarovana in na Rdečem seznamu gliv Slovenije. Sicer pa se držite prvega pravila gobarjenja in nabirajte le vam poznane gobe!
Klobuk ostrokrpe mušnice z ostrimi bradavicami FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Nekatere imajo klobuke in bete rdečkaste, druge rjavkaste, nekatere pa so zelo svetle kovinske barve.
Opisala bom značilno rdečkasto mušnico, ki ima vse dele rdeče. Klobuk ima premer od 5 do 15 cm (tudi do 20), najprej je polkrožne oblike, močno hrapav, kar so ostanki sive ovojnice. Nato se izboči in zravna, sive pike pa razmaknejo. Površina je bolj ali manj rjavkasta, rob klobuka pa gladek. Na ranjenih mestih pordeči. Trosovnica je lističasta, lističi so beli, gosti, z vmesnimi krajšimi, vsi na poškodovanih mestih rdečijo. Bet je do 15 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, mlad poln, nato postane votel.
Je gladek, bel ali rahlo rjavkast, v dnišču pa vinsko rdeč in kot opasan z razpokanim robom. Na betu je belkasto in na zgornji strani nažlebkano in viseče zastiralce. Meso je belo, trdo, v starosti mehko in na prerezu pordeči. Nima posebnega vonja in okusa. Raste od pomladi do pozne jeseni pod iglavci, listavci in v mešanih gozdovih. Goba je pogojno užitna, pomeni, da jo je treba termično obdelati. Je okusna in vsestransko uporabna. Surova lahko povzroči anemijo, saj vsebuje hemolitični toksin. Če je ne poznate prav dobro, jo pustite tam, kjer raste.
Bisernica je ena od zelo pogostih mušnic pri nas.
Ostrokrpa mušnica (Amanita echinocephala) je pri nas dokaj redka vrsta. Prvič je bila opisana kot Agaricus echinocephalus, leta 1835 jo je italijanski mikolog Carlo Vittadini prenesel v rod Amanita, Lucien Quelet pa jo je poimenoval z današnjim imenom. Klobuk ima premer do 20 cm, mlad je skoraj kroglast, pozneje se vzboči in splošči. Površina je bela, srebrno siva, prekrita z debelimi, ostrimi in koničastimi bradavicami, ki so do 2,5 mm visoke in jih dež rad odplakne, tako da jih včasih skoraj ni. Lističi so tanki, gosti, široki, mladi belkasti, pozneje postanejo smetanasto rumeni in s kosmičastim belkastim robom. Bet je do 10 cm visok in do 3 cm debel, močan, poln, pogosto gomoljast in proti vrhu zožen, pri tleh pa ožji. Je korenaste oblike, belkaste barve, v dnišču ga obdajajo obročasto razvrščeni, luskinasti ostanki ovojnice enake barve.
Ostrokrpa mušnica je neprijetnega vonja po zdravilih ali bolnišnici.
Obroček je bel, širok, kožnat in podolžno nažlebkan. Meso je precej trdo, še posebno v betu, belkaste barve, v betu z zelenkastim odtenkom. Vonj je neprijeten, po zdravilih ali bolnišnici, prav takšen je okus. Raste konec poletja in v začetku jeseni na apnenčastih tleh. Goba je strupena, in ker je precej redka, skoraj ni nevarnosti, da bi jo zamenjali s katero podobno vrsto. Če pa že, jo lahko zamenjamo z užitno velikolusko mušnico (Amanita strobiliformis), ki je zavarovana in na Rdečem seznamu gliv Slovenije. Sicer pa se držite prvega pravila gobarjenja in nabirajte le vam poznane gobe!
