ZIMA
Sušenje perila pozimi je lahko zahteven projekt
Prihaja obdobje, ko marsikomu povzroča preglavice eno od najnujnejših in najpogostejših gospodinjskih opravil.
Odpri galerijo
Sušenje na radiatorjih je izhod v sili.
V toplih obdobjih leta ni težav, večina ima možnost perilo sušiti kje zunaj. Kdor ima hišo, ima zagotovo kje na vrtu stojalo ali vrvice za perilo, sušimo lahko na balkonu ali terasi. Mnogi stanovanjski bloki imajo sušilnice, kjer lahko vsi stanovalci obešajo svoje perilo. Če tega ni, se je treba znajti v stanovanju.
Stojalo s sveže opranim perilom postavimo na balkon ali v enem od prostorov. Poleti notri sušimo brez težav, saj lahko nenehno zračimo, ostane pa seveda vprašanje estetike, pozimi pa se spopadamo še z odvečno vlago, ki lahko povzroča veliko težavo.
Zimske zagate seveda najbolje reši sušilni stroj oziroma sušilnik perila, ki pa si ga vsi ne morejo privoščiti. Morda ne znese finančno, čeprav so cenovno že bolj dostopni kot pred leti. Za najcenejšega, ki smo ga izbrskali v spletnih trgovinah, je treba odšteti 250 evrov, najdražji so okoli tisočaka. Tudi če cena ni ovira, ni nujno, da imamo prostor, kamor bi ga lahko postavili.
To je sicer malo verjetno, saj lahko kupimo kondenzacijski sušilnik, ki ni vezan na odtok vode, torej ga lahko postavimo kamor koli, na primer na hodnik. Če res ne gre drugače, si lahko omislimo tudi kombinirani pralno-sušilni stroj, za katerega pa strokovnjaki opozarjajo, da naj bo res le rešitev v sili. Dejstvo je namreč, da je kombinirani stroj kompromis in da bolje delujeta ločena stroja. Sušenje v kombiniranem stroju namreč ne zagotavlja kakovosti, kakršno premore samostojni sušilnik. Moteče je, da ne moremo posušiti iste količine, kot smo jo oprali, kar pomeni, da je treba perilo prelagati, povrhu pa ne glede na manjšo količino, ki jo sušimo, stroj perilo še vedno zmečka. Poleg tega je kombinirani energetsko precej bolj potraten, kot če uporabljamo dva ločena. Po izkušnjah se kombinirani stroj pogosteje kvari pa tudi njegova življenjska doba je krajša.
Kakor koli, če smo obsojeni na sušenje v stanovanju, moramo biti pozorni predvsem na vlago, ki se ob tem sprošča v prostoru. Zračenje prostorov je pozimi pomembno ne glede na to, ali sušimo perilo, velja, da moramo vsakih nekaj ur za nekaj minut odpreti okna, da se zamenja zrak v prostoru.
To bo še posebno veljalo v letošnji zimi, ko bomo, glede na okoliščine epidemije koronavirusa, več časa kot običajno preživeli doma. Ker bomo doma, nam bo tudi sušeče perilo bolj v napoto, zato poiščimo optimalno rešitev. Stojalo s perilom postavimo v prostor, kjer v času, ko se perilo suši, ni nikogar, na primer podnevi v spalnico, ponoči v dnevno sobo, po potrebi ga lahko prestavljamo. Da bo perilo prej suho, ga lahko sušimo tudi na radiatorjih, vendar pazimo, da ne prekrijemo merilnika toplote, ki je nameščen na radiatorju.
Največja težava, ki jo prinaša sušenje perila v stanovanju, je torej vlaga. Do določene mere je sicer dobrodošla, saj vemo, da je pozimi zaradi ogrevanja v prostorih praviloma bolj suh zrak, a to moramo vseskozi preverjati. Vlaga se bo najprej začela nabirati na oknih, za notranjimi žaluzijami oziroma drugimi senčili. To obvezno preverimo vsako jutro in jo obrišemo z mehko krpo, sicer se bo začela razvijati plesen. Redno preverjamo tudi skrite kote, na primer za pohištvom, ki ga je bolje tudi malce odmakniti od stene, da zrak nemoteno kroži.
Ob vsakem pojavu vlage ali plesni nemudoma ukrepamo, po potrebi namažemo z ustreznim sredstvom, predvsem pa veliko zračimo. Če je le možno, pa se izogibajmo sušenju perila v stanovanju.
Pozimi lahko o takšnih prizorih predvsem sanjamo. FOTOGRAFIJE: GETTY IMAGES
Stojalo s sveže opranim perilom postavimo na balkon ali v enem od prostorov. Poleti notri sušimo brez težav, saj lahko nenehno zračimo, ostane pa seveda vprašanje estetike, pozimi pa se spopadamo še z odvečno vlago, ki lahko povzroča veliko težavo.
Kompromis: kombiniran stroj
Zimske zagate seveda najbolje reši sušilni stroj oziroma sušilnik perila, ki pa si ga vsi ne morejo privoščiti. Morda ne znese finančno, čeprav so cenovno že bolj dostopni kot pred leti. Za najcenejšega, ki smo ga izbrskali v spletnih trgovinah, je treba odšteti 250 evrov, najdražji so okoli tisočaka. Tudi če cena ni ovira, ni nujno, da imamo prostor, kamor bi ga lahko postavili.
To je sicer malo verjetno, saj lahko kupimo kondenzacijski sušilnik, ki ni vezan na odtok vode, torej ga lahko postavimo kamor koli, na primer na hodnik. Če res ne gre drugače, si lahko omislimo tudi kombinirani pralno-sušilni stroj, za katerega pa strokovnjaki opozarjajo, da naj bo res le rešitev v sili. Dejstvo je namreč, da je kombinirani stroj kompromis in da bolje delujeta ločena stroja. Sušenje v kombiniranem stroju namreč ne zagotavlja kakovosti, kakršno premore samostojni sušilnik. Moteče je, da ne moremo posušiti iste količine, kot smo jo oprali, kar pomeni, da je treba perilo prelagati, povrhu pa ne glede na manjšo količino, ki jo sušimo, stroj perilo še vedno zmečka. Poleg tega je kombinirani energetsko precej bolj potraten, kot če uporabljamo dva ločena. Po izkušnjah se kombinirani stroj pogosteje kvari pa tudi njegova življenjska doba je krajša.
Vlaga
Kakor koli, če smo obsojeni na sušenje v stanovanju, moramo biti pozorni predvsem na vlago, ki se ob tem sprošča v prostoru. Zračenje prostorov je pozimi pomembno ne glede na to, ali sušimo perilo, velja, da moramo vsakih nekaj ur za nekaj minut odpreti okna, da se zamenja zrak v prostoru.
Stojalo za sušenje perila je praktično, a le če imamo v stanovanju dovolj prostora.
Vlaga se bo najprej začela nabirati na oknih, za notranjimi žaluzijami oziroma drugimi senčili. To obvezno preverimo vsako jutro in jo obrišemo z mehko krpo, sicer se bo začela razvijati plesen.
Največja težava, ki jo prinaša sušenje perila v stanovanju, je torej vlaga. Do določene mere je sicer dobrodošla, saj vemo, da je pozimi zaradi ogrevanja v prostorih praviloma bolj suh zrak, a to moramo vseskozi preverjati. Vlaga se bo najprej začela nabirati na oknih, za notranjimi žaluzijami oziroma drugimi senčili. To obvezno preverimo vsako jutro in jo obrišemo z mehko krpo, sicer se bo začela razvijati plesen. Redno preverjamo tudi skrite kote, na primer za pohištvom, ki ga je bolje tudi malce odmakniti od stene, da zrak nemoteno kroži.
Ob vsakem pojavu vlage ali plesni nemudoma ukrepamo, po potrebi namažemo z ustreznim sredstvom, predvsem pa veliko zračimo. Če je le možno, pa se izogibajmo sušenju perila v stanovanju.
