Sveti kraj med valovi (FOTO)
Z drevjem poraščen zeleni otoček, na njem cerkev z rdečo streho in belim zvonikom, ki se zrcali na jezerski gladini, v ozadju gozdovi in gore – Blejsko jezero z otokom sredi alpske pokrajine je s svojo lepoto eden najbolj prepoznavnih krajev Slovenije. Pravijo, da je to sveti kraj med valovi slovenstva.
»Ta podoba, občudovana doma in po svetu, naj bo odeta v pisane barve pomladi, zastrta z nevihtnimi oblaki ali zleknjena v belo spokojnost, posreduje dragoceno izročilo preteklosti,« pravijo v Narodnem muzeju Slovenije. »Ljudje so na blejskem koncu živeli, odkar se je umaknil ledenik in pustil za seboj jezero z otokom. Poimenovali so reke, hribe in doline, si zgradili bivališča in speljali poti, kmetovali in trgovali, iskali surovine in izdelovali predmete, ustvarjali in uničevali, molili, častili, pokopavali umrle. Arheološka najdišča in spomeniki, kot je tisočletni grad na pečini, razkrivajo bogastvo blejske kulturne krajine.«
Blejski otok je že v preteklosti veljal za sveti kraj, tako kot globine jezera in vrhovi gora. Od srednjega veka so romarji od blizu in daleč tja prihajali k Jezerski Mariji po tolažbo in pomoč. V 19. stoletju so Bled z razvojem zdraviliškega turizma vse bolj množično obiskovali tudi popotniki in turisti, željni lepot in blagodejnih vplivov narave.
»Razstava prikazuje pomen in vlogo Blejskega otoka v zgodovini, kulturi in narodni zavesti Slovencev, a obravnava tudi simbole Slovenije, povezane z Bledom, kot so najvišja gora Triglav, zastava, grb in himna ter slovenski jezik,« poudarjajo v muzeju.
V zadnji ledeni dobi je nastala kotanja zdajšnjega Blejskega jezera. Del Bohinjskega ledenika je v njeni podlagi izdolbel mehke sedimente in izluščil trdnejši otoški greben iz debelozrnatega masivnega dolomita. Otok zdaj obdaja jezero, ki je nastalo pred približno 14.000 leti, ko se je voda ujela med ledeniške morene in hribe Straža, Grad, Mala Osojnica in Ojstrica.
Blejski otok je od najbližjega brega oddaljen dobrih 500 m. Dviga se 18 m nad gladino, dolg je 170 m in širok 90 m. Jezero je dolgo 2120 m, široko 1080 m in globoko do 30 m. Otok je gosto porasel z grmičevjem in visokim drevjem ter pokrit s plastjo humusa. V začetku prvega tisočletja pred našim štetjem je bil gol, kamnit greben s strmimi brežinami.
Otok se dviga 18 m nad gladino, dolg je 170 m in širok 90.
Površje otoka je bilo nekoč bolj razgibano. V prvotnih kotanjah vrh skalnega grebena so arheologi odkrili kulturne ostanke iz zgodnje prazgodovine in bakrene dobe. Iz časa zgodnjega srednjega veka je bilo na otoku odkritih 120 grobov. Arheološke raziskave Blejskega otoka v 60. letih 20. stoletja so potrdile obstoj več lesenih bivališč. Številni grobni pridatki potrjujejo obstoj staroslovanskega grobišča, ki spada v krog kötlaške kulturne skupine. Verjetno je že v tem času na otoku stalo manjše svetišče. Prvotno leseno kapelo so pozneje pozidali v manjšo cerkvico s pravokotno, ravno krito ladjo in polkrožno apsido. V pisnih virih se kapela prvič omenja leta 1185. Cesar sveti Henrik II. je leta 1004 posest podaril briksenškim škofom, ki so nato kapelo povečali.
Razstava prikazuje njegov pomen in vlogo.
Po podpisu prijateljske pogodbe (compositio amicabilis) je otok leta 1688 prešel pod Ljubljansko škofijo. V tem času je doživel največ arhitekturnih posegov. Idejno in arhitekturno središče otoka je cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, druge stavbe pa so rasle s prihodi romarjev
