Svinje bradavičarke strašne le na videz: zaradi velike hitrosti jih je težko ujeti
Svinja bradavičarka (Phacochoerus africanus) je sorodnica domačih in divjih prašičev. Ime izhaja iz izrastkov iz kosti in hrustanca na obeh straneh obraza, ki jih imajo samci.
Ima veliko lopatasto glavo in štiri velike okle. Samci tehtajo med 50 in 100 kilogrami, samice manj. Kljub strašljivemu videzu so precej miroljubne živali in v boju s plenilci, kot so levi, gepardi, leopardi, divji psi ali hijene, najpogosteje zbežijo. Tečejo lahko s hitrostjo do skoraj 50 km/h, zato jih plenilci le s težavo ujamejo. Na begu se najraje zatečejo v rove. V slednjih tudi živijo, a jih ne kopljejo same – ukradejo jih drugim živalim, na primer mrhovcu. Kadar ne morejo pobegniti, nasprotnika napadejo s spodnjimi okli, ki so pri samcih dolgi tudi do 60 cm.
Bradavičarke živijo v odprtih in gozdnatih savanah, travnatih stepah in polpuščavah Afrike. Najdemo jih na Kilimandžaru do nadmorske višine 3000 m in ob obalnih predelih Afrike. Pogosto jih najdemo na nekdanjih gozdnatih območjih, ki jih je človek preuredil v pašnike. Večinoma jedo travo ali kopljejo korenine in čebulice, če dobijo priložnost za uživanje mesa, pa si postrežejo tudi z njim. Rade se valjajo po blatu, da zaščitijo kožo pred soncem in zajedavci.
Ime izhaja iz izrastkov iz kosti in hrustanca na obeh straneh obraza, ki jih imajo samci.
V obdobju parjenja samci pogosto postanejo napadalni in napadejo drugega samca, če jim ta prekriža pot. Izbranke zapeljujejo s kruljenjem, ki nekoliko spominja na brnenje avtomobilskega motorja; s pesmijo poskušajo samičko prepričati, da jih izberejo za očeta svojih mladičev.
Samice imajo od dva do štiri mladiče naenkrat, zanje skrbijo v skupinah po dve ali tri. V teh skupinah je vedno živahno, samice in mladiči se med seboj sporazumevajo s kruljenjem, ščebetom, renčanjem, prhanjem in cviljenjem. Umrljivost mladih pujskov je zaradi številnih plenilcev precej visoka. Zaradi možnosti, da je v rovu plenilec, samica vedno počaka pred vhodom in spusti mladiča naprej – če bi šla takoj za njim, bi mu zaprla pot in onemogočila, da steče ven in se reši.
Vendar pa bradavičarke v nasprotju z mnogimi drugimi afriškimi živalmi niso ogrožene, rešuje jih njihova izjemna prilagodljivost. Tako so se denimo na območjih, kjer prihajajo v stik s človekom, namesto podnevi začele prehranjevati ponoči. Najbolj klene svinje bradavičarke živijo tudi do 17 let.
Mimogrede: pobližje smo jih spoznali v Levjem kralju, kjer je to vrsto zastopala simpatična Pumba.
