Tatu dobi pomen, ko se utelesi na koži

Poletni sončni žarki so ob morju in drugih vodah očem javnosti odkrili številne sicer zakrite motive nakita posebne vrste. Tatuje, ki jih imenujemo tudi kožni nakit. Ljudje so se tetovirali v vseh zgodovinskih obdobjih, namen in sporočilnost sta bila raznolika. Bila so obdobja, ko je bil tatu nezaželen, celo prepovedan, in ko je bil, tako kot je danes, modna muha.
Tetovaže je človek že od nekdaj uporabljal v najrazličnejše namene – od medicinskih do verskih, obrednih ali zgolj lepotnih in erotičnih, bili so tudi simbol prestiža, družbenega položaja in moči. So univerzalen, pradaven fenomen.

Cerkev je bila proti

V led ujete mumije so nam govorico prazgodovinskih kožnih vbodnih poslikav ohranile vse do danes. Najbolj zanimivi sta tetovirani mumiji, lovec Ötzi in princesa Ukok. Pet tisoč tristo let starega Ötzija so našli v Val Senalesu, blizu italijansko-avstrijske meje. Imel je kar 57 tatujev: inak križa, pike in črte. Domnevajo, da so bili narejeni zlasti za zdravljenje artritisa. Dva tisoč petsto let staro Ukok iz nomadskega naroda Pazirik pa so našli v Sibiriji. Na rokah je imela tetovirane živali kot mitska bitja.
Na Balkanskem polotoku so se tetovirali Iliri in Tračani. Pri Tračanih je bilo vbadanje znak plemstva. V obdobju grške in rimske dominacije se je avtohtono tetoviranje štelo za barbarsko prakso in je začelo zamirati. So pa v tem času označevali sužnje in ujetnike. To so bili prvi primeri, da tatu ni služil okraševanju, ampak kaznovanju. Mnogo pozneje so turške vojake v Bosni tetovirali, da bi jih lažje našli ob pobegu.


Rimljani so z njim označevali vojake, gladiatorje, zapornike, sužnje, to človeško degradacijo pa je v 4. stoletju prekinil Konstantin I. Z razširitvijo Rimskokatoliške cerkve in njenega nauka v Evropi je bilo tetoviranje prepovedano od leta 787 in vse do 18. stoletja je Cerkev dekorativno tetoviranje omejevala, ne pa verskega. Zato se je umetnost uveljavila predvsem na Bližnjem vzhodu in Aziji.

Neizbrisna podoba

Vse do 19. stoletja je bilo tetoviranje pretežno v znamenju kazenskega označevanja za sužnje, kriminalce in dezerterje, potem pa je v Evropi postajalo bolj priljubljeno predvsem med nižjimi sloji, mornarji, vojaki, delavci, kriminalci in prostitutkami. Njegovo dojemanje se je spremenilo šele proti koncu 19. stoletja, ko so se za poslikave raznih delov telesa začeli odločati tudi v srednjem razredu. Leta 1891 je Stanley O'Raley izumil električno pištolo za tetoviranje, kar je povzročilo razmah tetoviranja. V času hipijevskega gibanja, v 60. letih prejšnjega stoletja, so se začeli tetovirati tudi slavni, predvsem pevci in pevke.


Nedavno odprta razstava v Gorenjskem muzeju, posvečena letu kulturne dediščine, predstavlja antični nakit in njegovo funkcijo primerja s sodobnim tatujem. Arheologinja Lailan Jaklič meni, da je vsem trem, dediščini, nakitu in tatuju, skupen nepozaben vtis. Podoba na koži, ki nastane prek bolečine, je intimna, neizbrisna, jo zaznamuje, nas ne pusti hladnih, ampak se nas dotakne. Vsak ga doživlja v skladu s svojim pogledom na svet, zato je tudi ta vtis tako unikaten, oseben, ne samo za nosilca, ampak tudi za opazovalca. Lahko je najbolj neposreden, neverbalen ter intimen način izražanja in definiranja notranjega jaza, duše njegovega nosilca.

Tatu se prilagaja nosilcu

Vsak tatu ima svojo zgodbo, ki izhaja iz osebne zgodovine nosilca, in se vedno prilagaja njegovemu osebnemu izkustvu. Karla: »Rada imam umetnost, zato sem hotela s slikami najljubših avtorjev povedati zgodbo o nasprotju med nadrealizmom (absurd življenja v današnjem sistemu, ki te čedalje bolj ovira) in impresionizmom (sami izbiramo, kako bomo videli svet, sami ustvarjamo lastno resničnost), ki se bojujeta v meni. Treba je poznati samega sebe, spoznati, da vse mineva, in se ne bati segati za zvezdami. Vse pa se je začelo z vprašanjem: 'Kaj misliš, da je pomen življenja?'«
Podobno nas opredeljuje tudi dediščina. Zaznamuje nas, je neizbrisna in tudi osebna. Tako kot antični nakit je naše največje bogastvo, s katerim se predstavljamo drugim. In tako kot tatu s kožo je neločljivo povezana z našo podobo. Tatu dobi pomen, šele ko se utelesi na koži. Pred tem je zgolj podoba, potem pa postane neizbrisen del osebne pripovedi in fizične podobe posameznika. Točno tako tudi dediščina sama po sebi nima pomena, dokler se ne utelesi v nas, narodu, ki jo nosi in ohranja.

Tatu kot opomin

Z dediščino se torej opredeljujemo sami sebi kot tudi sodobnikom in zanamcem, tako kot se naši predhodniki (tokrat prek nakita) predstavljajo nam. Vsak predstavljen kos nakita nosi svojo zgodbo, osebno pripoved o svojem lastniku. Točno tako tudi naši portreti tatujev predstavljajo svojo zgodbo in svoje lastnike obiskovalcem razstave. »Tetovirati sem se dala ob smrti v družini, s katero sem se težko soočila, in sem potrebovala nekaj kot opomin, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Popolnoma odprt lotosov cvet pomeni zadovoljstvo, srečo in veselje, in ravno to sem v tistem trenutku zelo potrebovala,« pravi Tjaša.

Tatu, še nadaljuje Lailan Jaklič, je torej v našem primeru simbolna prispodoba dediščine, specifično antičnega nakita. Nakit je bil nekdaj namreč izrazito oseben medij sporočanja oziroma opredeljevanja samega sebe, svoje pozicije v svetu. Njegova vrednost ni bila zgolj estetska kot recimo danes. Analogijo s tatuji so na razstavi prikazali s črno-belimi fotografijami, kjer ima nosilec na telesu tako antični nakit kot sodoben tatu ali tatu vzorca nakita.