Test Suzuki katane: ostrina rezila na cesti

Starejši motoristi se Suzukijeve katane zagotovo še spomnijo – izdelovali so jo med letoma 1981 in 2006 –, saj je bil to, kot že njeno ime nakazuje, zmogljiv in dinamičen motocikel, ki je navduševal tudi s privlačno podobo. Njegovi značilni pravokotni žarometi so detalj, ki ga, seveda v najsodobnejši led-tehnologiji, pozna tudi njegova sodobna reinkarnacija.
 

Uživaška dinamika

Suzuki GSX-S 1000 katana je polno ime sodobnega motoristovega meča, s katerim je pravi užitek prerezati ovinek. Njeno srce je 999-kubični bencinski vrstni štirivaljnik, ki razvije najvišjo moč 110 kW oziroma 148 konjev pri okroglih 10.000 vrtljajih v minuti (rdeče polje se začne pri 11.500 vrt./min). Zato ni nič čudnega, da je tu elektronika, ki pomaga krotiti pogonsko kolo. Poleg tristopenjskega nadzora zdrsa pogonskega kolesa je tu še zavorni sistem ABS.

So se pa Suzukijevi inženirji potrudili, da je motocikel prijeten za vožnjo tudi pri nižjih motornih vrtljajih in s tem hitrostih. Lagodno križarjenje s katano po mestnih ulicah je zato prav tako prijetno opravilo. Omenimo še funkcijo elektronike, ki ob speljevanju sama dvigne motorne vrtljaje in tako na neki način olajša speljevanje in vožnjo v mestu. So pa tudi okoliščine, v katerih je ta funkcija moteča. K prijetni počasni vožnji gotovo prispeva posebna Suzukijeva tehnična rešitev v izpušnem sistemu, v izvirniku imenovana Suzuki Exhaust Tuning.

Ta omogoča natančno prilagajanje izpušnega sistema v odvisnosti od vrtljajev motorja. Elektronsko voden servomotor pomika loputo v izpušni cevi in tako regulira povratni tlak izpušnih plinov. Pri nižjih vrtljajih je loputa v zaprtem položaju, kar poveča povratni tlak v izpušnem sistemu in motorni navor pri nižjih vrtljajih. Z odpiranjem plina se loputa progresivno odpira, kar zmanjšuje tlak v cevi in povečuje motorni navor v srednjih in visokih vrtljajih. Dodajmo še, da je zvok iz katanine izpušne cevi prava športna harmonija.
 

Legendarna oblika

Če nas je reinkarnacija legendarne oblike pri novi katani navdušila v njenem sprednjem delu, smo se pri zasnovi zadka spraševali, kaj je hotel oblikovalec z njo sporočiti. Na prvi pogled zadek spominja na tistega, ki ga poznamo pri italijanskem kruzerju s hudičevim imenom. Sicer pa, kot pravi rek, vsake oči imajo svojega soboslikarja.


Katana pa brez dvoma ni motocikel, s katerim bi se z velikim veseljem podal na daljše potovanje v dvoje. Najprej je tu zgolj 12-litrska posoda za gorivo – lučka za gorivo na digitalni instrumentni plošči se bo prižgala že po manj kot 200 prevoženih kilometrih. Tako sem moral na poti iz Ljubljane proti Štajerski ustaviti na bencinskem servisu že v Mariboru, ko se je prižgala lučka za rezervo. Drži, da posoda v Ljubljani ni bila čisto polna, nekje na treh četrtinah. Škoda, ker se katana po regionalnih cestah lepo vozi, še posebno ima rada dolge ovinke.

V kratkih je na krmilu malce nervoznejša, a še vedno gre za prijetno živčnost. Drugače je, ko z njo zapeljemo na avtocesto. Tam sem pogrešal več vetrne zaščite: hitrosti nad 110 km/h so na avtocesti neprijetne, čeprav katana teoretično brez težav doseže več kot 230 km/h. Zato je čelada z dobro aerodinamiko skorajda obvezna oprema. Tudi sopotnica ne bo imela na voljo cesarskega prestola, pojavi pa se tudi vprašanje, kam pospraviti prtljago.