ZNAK ČISTEGA OKOLJA

To je goba, ki raste tudi v mrazu

Velika vlažnica je rdeča in užitna, med kuhanjem spušča rumen pigment; te gobe so zelo dober kazalnik čistosti okolja.
Fotografija: Rade rastejo v skupini. FOTO: Ana Ivanovič
Odpri galerijo
Rade rastejo v skupini. FOTO: Ana Ivanovič

Še vedno nabiramo ene najlepših gobic, to so vlažnice, Hygrocybe. So rod lističark, v angleško govorečem svetu jih imenujejo waxcaps, voščene kapice, saj so pogosto voskaste in sluzaste. V Evropi jih najdemo jeseni na neobdelanih travnikih, vendar je njihova rast v upadanju zaradi intenzivnega kmetovanja. Vlažnice so zelo občutljive za onesnaževanje z na primer težkimi kovinami ali umetnimi gnojili. Škoduje jim tudi pretirano gnojenje s hlevskim gnojem. Ker potrebujejo specifično okolje za rast, so zelo občutljive za spremembe v okolju in zaradi tega dober bioindikator. V Sloveniji je razvito intenzivno kmetijstvo, ki uporablja obilo fitofarmacevtskih sredstev. Zato so prav vlažnice eden od kazalnikov biotske raznovrstnosti in čistosti okolja.


Ena manj občutljivih vlažnic za biološko onesnaženje (gnojenje) je velika vlažnica, Hygrocybe punicea. V bolj onesnaženem okolju se dobro znajdeta tudi škrlatna vlažnica in deviška vlažnica, ki je čisto bela. In te vrste zdaj najdemo po določenih travnikih, kjer ne uporabljajo preveč umetnega in hlevskega gnoja.

Klobuk je velik, mlad je rdeče barve. FOTO: Ana Ivanovič
Klobuk je velik, mlad je rdeče barve. FOTO: Ana Ivanovič
Velika vlažnica je ena najlepših, saj je velika, rdeča in užitna. Prvi jo je leta 1821 opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo imenoval Agaricus puniceus. Leta 1871 pa jo je nemški mikolog Paul Kummer prenesel v današnji rod Hygrocybe – vlažnice.

Raste malo višje, na hribovskih in gričevnatih travnikih in tudi v alpskem svetu. Klobuk ima premer do 10 centimetrov in včasih tudi več. Najprej je stožčast, nato se razpre in je po robovih malo razcepljen. Površina je krvavo rdeče barve, najprej malo mastna, ko postaja s starostjo suha, pa je barva bolj rumenkasta, površina pa gladka in svetleča. Lističi so rumenkasto oranžni, tudi bolj rdečkasti, široki, debeli in razmaknjeni. Vmes so manjši lističi, ki so krajši in gostejši. Bet je valjaste oblike, do 10 centimetrov visok, rdeče barve, mlad je poln, pozneje postane votel. Dnišče je belo in zašiljeno. Meso je belo, brez posebnega vonja in okusa. Goba je užitna, pri kuhanju izpušča rumen pigment, zato je na primer rižota s to vlažnico rumena, kot bi uporabljali žafran. Vendar pa nekateri ne priporočajo uživanja prevelikih količin vlažnic, saj naj bi povzročale želodčne težave. Mnenja so deljena, najlepša pa je goba vsekakor v naravi, le za ogled in lep objekt za fotoaparat.


Bet je rdeč, dnišče pa belo. FOTO: Ana Ivanovič
Bet je rdeč, dnišče pa belo. FOTO: Ana Ivanovič
Ta vrsta je na rdečem seznamu gliv Slovenije pod kategorijo I, neopredeljena vrsta, za katere se domneva, da so na območju Slovenije ogrožene, vendar je premalo podatkov za uvrstitev v katero od kategorij.

Če jih ne poznamo dovolj, lahko veliko vlažnico zamenjamo za škrlatno vlažnico, Hygrocybe coccinea, ki prav tako raste jeseni, skupinsko v travi, najraje na mahu in je precej pogosta vrsta. Zaradi svoje majhnosti nima kulinarične vrednosti.

Če torej hodite po jesenskih travnikih in če naletite na rdeče gobe, so to vlažnice. Oglejte si jih, jih fotografirajte in občudujte, saj so pravi okras narave. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije