To je hiša, ki je svojevrsten biser slovenske Istre (FOTO)
V Šavrinskih hribih, kjer se razgrne lep pogled na Koper in Tržaški zaliv, stoji vasica Lopar. Tam je Hiša od Bardinca, spomenik preteklosti, ki ga z obilico znanja in podatkov predstavlja upraviteljica Dorina Dobrinja, neverjetna zakladnica znanja o kraju, okolici, ljudeh. V hiši so na ogled etnološka zbirka, istrska črna kuhinja in vinska klet, dvorišče pa krasi lopa z mlatilnico iz leta 1803.
»Dvesto let je od postavitve objekta, gre za eno izmed še obstoječih značilnih istrskih hiš v vasi,« pove gospa Dobrinja. »Na oknih so vzidane gradele, ki so onemogočale krajo imetja, v prvo nadstropje vodijo kamnite stopnice škale in baladur. Zadnja gospodarja Pepa in Stanko Kavrečič sta imela 11 otrok, ti so se ob gospodarski krizi leta 1929 razselili na vse strani sveta.«
Prva pisna omemba vasi sega v leto 1186, a Lopar je zagotovo precej starejši. Po ljudskem izročilu je bil v vasi rojen krščanski mučenec sv. Jeruf, znan še kot sv. Rufo ali sv. Rufin, ki naj bi po navedbah umrl mučeniške smrti okoli leta 300, ko je Manacij, namestnik cesarja Dioklecijana, iz Trsta vodil boj proti krščanskim vernikom. Sv. Jerufa so pokopali v vasi, leta 1380, ko so Genovežani napadli Koper, pa so farani relikvije prenesli v cerkev sv. Nikolaja v Momjan. Del so jih dobili v oskrbo nazaj s Hrvaške leta 2007. »Vas ima danes 160 prebivalcev, 35 otrok je v starosti do 16 let, 29 starostnikov nad 65 let, naselje pa se deli na Gorenjce na zgornjem delu, Grahe v sredini in nižje Dolenjce,« pove Dobrinjeva in doda, da so včasih imeli kar tri pevske zbore. »Spadamo v KS Marezige, kjer se je 15. maja 1921 zgodil prvi upor proti fašizmu na slovenskih tleh. Na ta dan so bile volitve in naši predniki niso hoteli voliti italijanskih delegatov, zato so na volišča prišli opremljeni s kmečkim orodjem in so začeli odganjati fašiste. Posledica so bili trije mrtvi fašisti, voditelji upora pa so bili pozneje umorjeni ali zaprti. Prepoznani smo po delovanju članov rodoljubne organizacije TIGR, ustanovitvi partizanskega mornariškega odreda Koper, predhodnika današnje slovenske mornarice leta 1944, ter posameznikih, kot je Akvelina Bembič - Zdenka, ki je na predvečer prvega maja 1944 izgubila življenje pri opravljanju nalog, smrtno jo je ranil ostrostrelec iz koprskega zvonika.«
Etnografski muzej je v lasti Mestne občine Koper, upravlja pa ga krajevna skupnost Marezige. V pritličju je črna kuhinja, predstavljene so podrobnosti osrednjega življenjskega prostora istrske hiše. V kleti je stiskalnica častitljive starosti, vrezano ima letnico 1852, v prvem nadstropju pa je razstavljeno orodje čevljarjev, krojačev, šivilj in drugih rokodelcev. V spalnici stoji skrinja, na ogled je tudi njena vsebina – dota deklet pred poroko. Lahko se dotaknete oblačil naših prababic, ki so bila skromna, a lepo ukrojena in ozaljšana z drobnimi detajli.
»Doma so si ženske sešile oblačila in nogavice, v doto so spadale še brisače in zavese, seveda niso smele manjkati šotogone, to so kombineže,« razloži Dobrinjeva.
Loparci so si za maskoto izbrali oslička.
Čez vas so šle vojne vihre prejšnjega stoletja, v drugi svetovni vojni je bila pomembno partizansko središče. Kako tudi ne, saj so imeli fašistov nonoti in none vrh glave. Del zbirke o vojnih časih je namenjen Akvelini Bembič - Zdenki, 20-letni aktivistki iz Loparja, ki so jo smrtno ranjeno fašisti zajeli in je izginila v Škocjanu pri Kopru. Še danes ni znano, kje je pokopana.
»Loparci o sebi pravimo, da živimo na oslovskem hrbtu, saj se naša vas razprostira po hribu v takšni obliki, zato smo si za maskoto izbrali oslička. Dodali pa smo si še povest Ivana Cankarja Istrski osel, ki jo je objavil leta 1911 v Slovenskem narodu, in z njim obiskovalcem dodatno popestrimo obisk Hiše od Bardinca,« pove skrbnica Dorina Dobrinja in povabi ne le v hišo, temveč tudi na sprehod po vasi do kulturnega doma, kjer je razstava o ustanovitvi partizanskega mornariškega odreda.
Zadnja gospodarja sta imela 11 otrok, ti so se ob krizi razselili po svetu.
Lahko se odločite za nastanitev v hišah od Barina in Marlina, se podate po bližnjih planinskih poteh ali pa ostanete v vasi in se z domačini zapletete v pogovor ob kozarčku refoška, ki ima tam korenine tako globoko, da ga ne odpihne noben vihar. Tako globoko kot Loparci, ki so na osličkovem hrbtu še iz časa, ko so si stari Rimljani komajda upali pomoliti nos iz Tergesta (Trsta), kjer so vladali okoli petsto let, malo pred Kristusom in nekaj po njem.
