To je razlog, da kuhijskih odpadkov ne bi smeli metati stran

Nanj pospravimo večino organskih odpadkov z vrta in kuhinje, ki bi sicer pristali v zabojniku, za praznjenje katerega pristojna služba dobro zaračuna, hkrati pa dobimo odlično gnojilo, s katerim hranimo zemljo. Kompostiranje ni ne vem kako zahtevno, čeprav to ne pomeni, da odpadke kar povprek mečemo na kup in počakamo, da narava opravi svoje.

Kompostiranje je naravni proces razgradnje organskega materiala s pomočjo mikroorganizmov, katerega rezultat je izvrstno ekološko gnojilo s humusom. Ali drugače, gre za proces reciklaže organskih in bioloških odpadkov z vrta in gospodinjstva, s čimer nastaja ekološko najbolj sprejemljivo gnojilo, ki ga vračamo na vrt ter tako sklenemo krogotok.

Danes je veliko vrtov opremljenih s kompostom, saj bi bila res potrata, da bi metali proč organske odpadke, ki jih pridelamo na vrtu in v kuhinji, pozneje pa kupovali gnojilo za zemljo. Če naredimo ali kupimo lep kompostnik, tudi ne bo moteč. Naredimo ga iz lesa, uporabimo odpadne deske ali palete, lahko naredimo ogrodje, ki ga ovijemo v žičnato mrežo, lahko pa ga preprosto nalagamo na kup nekje v kotu vrta. Za optimalno kompostiranje je najbolje imeti dva ali celo tri kompostnike. Ko ga zgradimo, ga pustimo zoreti eno leto, toliko namreč traja, da iz zložene organske mase nastane kompost, v letu, ko v prvem kupu potekajo intenzivni procesi, pa gradimo drugi kup.

Kompost postavimo nekam na rob vrta, da ne bo preveč izpostavljen, morebiti ga celo skrijemo v kakšen grm. Seveda naj bo dovolj blizu kuhinje, saj bo od tam prišel dobršen del kompostnega materiala. Poiščimo mu polsenčno lego, da ga žgoče poletno sonce ne bo preveč izsušilo, če pa se to že zgodi, ga moramo zalivati, tako kot vrt.
 

Zeleno za dušik in rjavo za ogljik

Na kompost ne mečemo kar vsega po vrsti, kakor nam pride pod roke, temveč ga gradimo po določenih pravilih. Na dno naložimo veje, ki bodo poskrbele za drenažo, potem pa v plasteh posamezne materiale. Osnovne sestavine komposta lahko razdelimo na snovi, ki so bogate z ogljikom, in druge, bogate z dušikom. Ogljikove so na primer suho listje, posušena trava, slama, pa tudi lepenka in papir, zato te sestavine imenujemo tudi rjavi del komposta. Drugi, zeleni ali dušični del, vključuje sveže rastline, na primer listje, travo in kuhinjske ostanke zelenjave. Kompostni kup gradimo v kombinaciji zelenih in rjavih sestavin, kako pomembno je razmerje, bomo videli pozneje, priporočljivo pa je, da kompost zmeraj začnemo z rjavo plastjo, ki naj bo debela do deset centimetrov. Suha plast bo vpijala vlago iz kupa in hkrati skrbela, da bo kompost prezračen.
Med dušičnimi in ogljičnimi snovmi mora biti ravno pravšnje razmerje. Kadar je dušika preveč, se začne proces gnitja, kar v vrtnarskem vsakdanjiku prepoznamo po tem, da kompost smrdi.
 

Dovolj zraka za mikroorganizme

Da bi preprečili gnitje, moramo zagotoviti mikroorganizmom dovolj zraka, zato kompost rahljamo in mu dodajamo suho maso, na primer slamo in vejice. Če procesa gnitja ne moremo več ustaviti, kompost razdremo in postavimo na novo. Kadar pa opazimo, da se kompost začne sušiti, zaradi česar se procesi razgradnje ustavijo, dodamo ogljične snovi. V veliki suši pa kompost tudi zalivamo, kot smo že omenili.

Najbolje ga je postavljati jeseni, ko je na voljo največ materiala, vendar se ga lahko lotimo kadar koli v sezoni. Na prve plasti, namenjene drenaži, vse leto nalagamo ostanke z gred, pokošeno travo, semenske plevele, odpadlo listje in iglice, obrezane veje z dreves in grmovnic, ostanke sadja, zelenjave in druge hrane. Pri tem kolikor se da upoštevajmo zaporedje zelenega in rjavega. Vmes je dobro potresti tudi pepel in oglje iz peči ali z žara. Na kompost brez skrbi nalagamo tudi žagovino, kavno usedlino, lase in dlake hišnih ljubljenčkov pa celo bombažne ali lanene tkanine. Nikakor pa nanj ne spadajo koreninski pleveli in bolne rastline, kuhana hrana, ostanki mesa in kosti pa tudi lupine citrusov, ki so onesnažene s kemičnimi snovmi.