To je rumeni gozdni piščanec žvepleni lepoluknjičar (FOTO)
Žvepleni lepoluknjičar (Laetiporus sulphureus) je goba, ki jo je težko spregledati, saj je živo rumene do oranžne barve. Imenujejo jo tudi gozdni piščanec, saj je njen okus zelo podoben piščančjemu mesu.
Tega spektakularnega luknjičarja je leta 1789 prvotno opisal francoski botanik in mikolog Jean Baptiste Francois (Pierre) Bulliard (1742–1793), sedanje ime pa mu je leta 1920 dal slavni ameriški mikolog William Alphonso Murrill (1869–1957). Specifični epitet sulphureus se nanaša na žvepleno rumeno obarvanost plodnega telesa, medtem ko ime rodu Laetiporus pomeni s svetlimi porami.
Klobuki so zraščeni drug nad drugim, imajo premera od 10 do 30 cm ali tudi več in so od 1 do 5 cm debeli. So mesnati, gladki, rumeni do oranžni, včasih z rožnatim pridihom. Robovi so zaobljeni, včasih zelo valoviti, lahko pa tudi narezani in nagubani. Trosovnica je luknjičasta, rumene cevke so od 2 do 5 mm dolge, luknjice pa okrogle in zavite. So rumene in precej drobne. Beta skoraj nima oziroma je neizrazit ali je do polovice širine priraščen na les. Meso je najprej belo, nato rumenkaste do oranžne barve, sočno in mehko. V starosti postane trdo in lomljivo. Vonj ima po gobi, okus je rahlo kiselkast.
Gozdni piščanec je saprofit, hrani se z mrtvim ali odmirajočim lesom, predvsem hrasta, kostanja, bukve in občasno češnje in vrbe oziroma sadnega drevja. Presenetljivo je, da se pojavlja tudi na tisah, raste pa tudi na električnih drogovih, če so iz kostanja. Je pogosta goba in raste vse od pomladi do zime. Je pogojno užitna, surova je lahko škodljiva, saj lahko povzroči psihoaktivno zastrupitev.
Meso je najprej belo, nato rumenkaste do oranžne barve, sočno in mehko.
Čeprav večina ljudi meni, da je užitna, lahko pri nekaterih povzroča občutek slabosti. Najboljša je mlada, ko je še mehka in lepih rumenih barv. Okus je precej podoben piščančjemu mesu. Tudi zamrznjena (nekuhana) ohrani večino svojega okusa, zato je dobra tudi za shranjevanje v zamrzovalniku. Veliko ljudi, tudi vegetarijanci in vegani, sprašuje po njej zaradi okusa po piščancu.
Vendar pa je treba gobo najprej najti, jo seveda poznati in šele potem pripraviti. Moj nasvet za pripravo pa je: narezano na večje kose jo kuhamo v zelo slani vodi vsaj pol ure, nato jo povaljamo v moki, jajcih in drobtinah (slednje lahko tudi spustimo) ter ocvremo v olju.
Surova je lahko škodljiva, saj lahko povzroči psihoaktivno zastrupitev.
Zraven postrežemo solato, lahko tudi majonezo, tatarsko omako in morda kruh. Sicer pa velja, da nabiramo le tiste gobe, ki jih dobro poznamo!
