To je slovensko jezero z največ labodi (FOTO)

Po nekaterih podatkih naj bi bilo v Sloveniji do tisoč jezer in bajerjev, a jih je očitno še več: Manca Korelc, avtorica knjige The Slovenia Lakes (Slovenska jezera), jih je do srede avgusta letos naštela in obiskala več kot 1400. Med njimi je tudi zajezitveno Zbiljsko jezero na reki Savi, priljubljena turistična točka v vseh letnih časih, še posebno poleti.

Zbilje so bile prvič omenjene leta 1311, ko jih je vitez Jeterbenški z notarsko listino prodal grofom Ortenburškim. Že dolgo je zanje značilna tradicionalna vaška struktura, kjer se daleč v zgodovino hiš držijo domača imena. Vas se je skozi stoletja le malo spreminjala, ves čas pa je ostajala vezana na kmetijstvo Sorškega polja.

Zbiljsko jezero je nastalo leta 1953, ko je bil ob gradnji hidroelektrarne v Medvodah postavljen jez. Novozgrajena hidroelektrarna je zaustavila tisočletni tok Save in v dveh dneh napolnila dolino med Zbiljami in Brezovcem. Voda je poplavila polja, travnike in sadovnjake zbiljskih kmetov ter poskrbela za novo življenje – nastalo je jezero.

Domača mornarica

To je poleg stare struge zalilo tudi nižje obrežne terase. Zgornja gladina lahko doseže koto 328,5 metra nad morjem, takrat je jezero dolgo pet kilometrov in se razteza med Medvodami in Mavčičami, kjer je jez HE Mavčiče. Nad slednjim se reka prav tako razširi v umetno Trbojsko jezero.

Ob turizmu tudi športni ribolov

Zbiljsko jezero je široko od 40 do 250 metrov in ima površino 69 hektarjev. Ob nastanku je imelo 7,000.000 kubičnih metrov vode, t. i. koristne prostornine pa je bilo 2,760.000 kubikov; tik za pregrado je bilo globoko 20 metrov. Ob normalnem obratovanju se gladina jezera lahko zniža za 1,7 metra, izjemoma za 3,4 metra. Po ocenah je Sava po zajezitvi za HE Mavčiče v jezersko kotanjo odlagala 100.000 kubičnih metrov proda in mulja na leto.

Zaradi zamuljavanja so rekreativno-turistične dejavnosti ob jezeru postopno zamrle. Sredi 90. let 20. stoletja je bilo jezero delno sanirano. Pred zajezitvijo so v Savi živeli potočne postrvi, lipan, kleni, podusti in blistavci, zdaj pa prevladujejo rdečeoke, pogosti so kleni, podusti, šarenke, ščuke in krapi, redkejši pa potočne postrvi, lipani, rdečerepke in linji. Po sanaciji je turizem ob jezeru in z njim tudi športni ribolov ponovno oživel.

Zaradi veliko obiskovalcev so Zbiljci avgusta 1953 ustanovili turistično društvo, ki od nastanka skrbi za urejanje okolice jezera. V slovenski akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna je bilo TD Zbilje za svoje prizadevno delo že večkrat nagrajeno.

Poti so primerne za sprehode z otroškimi vozički.

Ob jezeru je obilo možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa ali pa zgolj za to, da posedite v katerem od gostinskih lokalov. Poleg tega, da je privlačna turistična točka, je jezero tudi pomemben življenjski prostor mnogim vrstam ptic. Prevladujejo labodi, ki jih je po mnenju mnogih kar preveč – glede na kvadraturo naj bi jih bolj tukaj največ v Sloveniji. Za otroke je zelo lepo urejeno igrišče, za odrasle pa igrišče za odbojko na mivki in prostor za piknike. Okoli jezera pelje pot, ki povezuje okoliške kraje.

Tamkajšnjo cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajeno v letih 1883 in 1884, so nekdaj obiskovali romarji. Glavni oltar v njej je iz leta 1665, iz cerkve, ki je na njenem mestu stala že prej. Ob mostu čez Zbiljsko jezero – Na brodu – stoji Šimenčkovo znamenje. Na hrib v bližini Zbilj (515 metrov), kjer so razvaline starega gradu Smlednik, vodi križev pot oziroma kalvarija iz leta 1772, ob kateri je postavljenih 14 kapelic.

Če ste za dober sprehod in ekološko ozaveščeni, lahko do Zbilj pridete tudi peš z železniške postaje Medvode. Za 2,7 kilometra poti boste potrebovali dobre pol ure. Železniška postaja Medvode je le ena od mnogih na 102 kilometra dolgi gorenjski progi. Čeprav ta ni bila uvrščena ne v prvi (1854) ne v drugi (1863) vladni program gradnje prog, je dozorevalo prepričanje, da bo Gorenjska, dotlej najbolj industrializirani predel Slovenije, brez železniške povezave nazadovala.

Predvsem po zaslugi poslanca dr. Lovra Tomana so poslanci deželnega odbora podprli predlog gradnje gorenjske železnice. Progo med Ljubljano in Trbižem so začeli graditi spomladi 1869 in jo dogradili 14. decembra 1870 ter jo odprli za javni promet. Že v tem času so zgradili tudi zdajšnjo stavbo medvoške železniške postaje.