Trenutek, v katerem živimo, je izjemno nasilen

Kako gledata na sodobne odnose in kaj sta želela povedati s predstavo, v katero je kot v večini njunih del vpletena tudi družbena kritika, smo vprašali umetniški tandem, filmsko režiserko, scenaristko, dramatičarko in dramaturginjo Katarino Morano ter gledališkega režiserja in soavtorja scenarijev Žigo Divjaka, ki sta povezana tako ustvarjalno kot zasebno.

»Zgodi se hecna stvar, ko delam s Katarino in Žigo, vame se naseli mir, širše začnem gledati na svet, vsak konflikt se mi zdi nepotreben, postanem potrpežljivejši. Morda je to zaradi teksta ali pa zato, ker sta krasna človeka,« mi je o sodelovanju z vama dejal Matej Puc, glavni igralec v novi predstavi Zakaj sva se ločila. ž

Kaj torej počneta, da tako lepo in dobro vplivata na igralce, svoje sodelavce?

Joj … Matej je res, poleg tega da je seveda vrhunski igralec, tudi krasen človek, noro potrpežljiv, pozitivno naravnan, duhovit in hkrati osredotočen. Tako da se del odgovora zagotovo skriva v tem, da ob njem ni težko dobro voditi ekipe.

Sicer pa različni ustvarjalci potrebujejo različne okoliščine, da lahko kreativno delujejo. Midva sva človeka, ki sta najbolj kreativna takrat, kadar lahko delata v miru, in ne v konfliktni, stresni situaciji.

Proces ustvarjanja gledališke predstave je zaradi svoje intenzivnosti in relativno kratkih študijev pogosto lahko zelo stresen, trudiva se, da tovrstnemu stresu ne pustiva skozi vrata vadnice ...

V glavni vlogi poleg njega vidimo še Jano Zupančič. Zakaj sta bila prav Matej in Jana prava za upodobitev para sredi štiridesetih, ki se sprašuje, kaj se je zgodilo z njuno zvezo in kako naprej?

Toliko je odgovorov na to vprašanje in toliko razlogov, da jih sploh ne znava smiselno povezati. Oba sta izjemna igralca in prav privilegij je sodelovati z njima.

Hkrati pa sta izjemno dobra družba. Tako da je delo z njima zelo osredotočeno, resno, zbrano, a tudi zabavno in neobremenjeno.

Zakaj sta se odločila ravno zdaj raziskovati temo intim­nega ljubezenskega odnosa v prelomni točki?

Ne gre toliko za prelomno točko, kot gre za nekakšno stan­je … Predstava govori o nekakšni ujetosti relativno privilegiranega srednjega sloja, ki ima ravno dovolj, da nekako ne želi tvegati in iniciirati družbene spremembe, a hkrati občuti neznosnost in ne­vzdržnost trenutka, v katerem živimo.

Po eni strani ima ravno dovolj, da občuti strah, da lahko nekaj izgubi, a hkrati ne dovolj, da bi bil rešen nenehne grožnje negotovosti. Gre za kombinacijo občutka nemoči, strahu tesnobe in izčrpanosti. Živimo relativno privilegirano življenje, ne toliko, da ne bi bili zgarani, da bi bili zares preskrbljeni, a vseeno bolj privilegirano kot večina sveta.

A za naš privilegij nekdo nekje plačuje ceno, ki se je niti ne zavedamo, ali pa se je zavedamo, vendar ne vemo, kako to nasloviti. Trenutek, v katerem živimo, je izjemno nasilen. Pa s tem ne misliva samo na vojne, ampak na nasilni ustroj sveta, ki ni nikoli zares opravil s kolonializmom.

FOTO: Jože Suhadolnik

Živimo svet, ki nenehno vse, kar je živo, spreminja v predmete, v nekaj, kar se lahko izkoristi in potem zavrže. Tako druga živa bitja, s katerim si delimo svet, kot soljudi. Naši odzivi na to nasilnost so različni. Mnogi si zatiskajo oči in se pretvarjajo, da se jih to ne tiče, drugi bi radi prekinili status quo, tretji iščejo neko vmesno pot.

V predstavi spremljamo dva človeka, ki se vsak po svoje soočata s stanjem sveta, s pričakovanji glede svojega življenja, z obžalovanji preteklosti, razpeta med odgovornostjo, ki jo čutita do sveta, obveznostmi, ki ju vežejo na družino, in opravki, ki požrejo večino časa.

Moj prijatelj pravi, da so prepiri dolgoletnih parov podobni koncertom rock bendov. Najprej en ali dva nova hita, potem pa bolj ali manj stare uspešnice.

Se strinjata?

Najhuje je, ko zavzamemo vlogo žrtve in potem samo še iščemo potrditev tega, da se nam res godi krivica … Veliko bolj smiselno je prevzeti odgovornost za svoje življenje in si reči, ta oseba je moj izbor, to življenje je moj izbor – kaj bom zdaj počel/a s tem izborom …

Bom iskal/a slabo ali se bom poskušal/a imeti v življenju čim bolje oziroma čim bolj smiselno. Mar ni škoda energije, ki jo porabimo v bližnjih odnosih, ki so naš izbor, da dokazujemo, kako prav imamo in kako v zmoti je naš partner, partnerica?

Pogosto pri tem sploh ne gre za razreševanje konkretnih problemov, ampak zgolj dokazovanje samega sebe.

V predstavi izpostavita tudi zasičenost sodobnega človeka z vsakdanjimi majhnimi opravki, ki pa ob koncu dneva ob seštevku niso več tako majhni.

Nenehno kupovanje, kopičenje stvari, kupi smeti, ki se nam nabirajo, ločevanje teh smeti in prerekanje, kdo jih bo odnesel …

Svetu in problemom sveta ne moremo pobegniti. Naj bodo zidovi naših domov še tako debeli, slej ko prej začno pronicati v naše dnevne sobe, naše spalnice …

Zavedno ali nezavedno vplivajo na nas. Za probleme, za katere morda mislimo, da so politični, družbeni, da se dogajajo tam nekje, v neki drugi sferi, daleč stran od naše intime, se pogosto izkaže, da so pravzaprav tu, pred nami, da vplivajo na nas, da jih živimo ...

Od njih nas loči zgolj to, koliko privilegirani smo, koliko denarja imamo. Drugo pa je privid.

»Mislim, da je treba biti kratkoročni pesimist in dolgoročni optimist. Tega trenutka ne smemo dojemati preveč optimistično, ker so spremembe res nujne, treba pa je verjeti, da so možne.

Če se bomo odločili pravilno in spremembe dovolj odločno zahtevali, je mogoča boljša prihodnost oziroma prihodnost sploh,« je dejal Žiga pred tremi leti.

In seveda tudi v aktualno predstavo vpleteta družbeno kritiko. Sta zdaj bolj ali manj pesimistična ali optimistična kot leta 2022?

Živimo v času genocida, ki ga podpirajo skoraj vse večje sile, ki se tako rade hvalijo z demokracijo, vladavino prava … Če ga ne podpirajo, pa vsaj ne naredijo ničesar odločilnega, da bi ga preprečile.

Tako da je človek težko optimističen. Stanje sveta od nas zahteva, da prenehamo razmiš­ljati znotraj zamejenosti pojmov, kot sta optimizem in pesimizem. Upanje namreč ni nekaj, kar obstaja samo zase, ampak je nekaj, za kar si je treba prizadevati, za to delati, se boriti …

Torej, skrajni čas je, da se začnemo boriti! Boriti za pravico do prihodnosti za vsa bitja, ne zgolj za tiste najmočnejše, bogatejše, belejše pripadnike človeške vrste.

V uprizoritvi se vajina protagonista kot veliko ljudi njune generacije sprašuje, ali ostati v mestu ali se preseliti nekam bolj v naravo, vsaj malo pozabiti na elektronske naprave, se odklopiti od družbenih omrežij.

A ta generacija se je tudi pred petnajstimi leti spraševala, ali ostati v Sloveniji ali oditi v tujino.

Zdaj vidijo, da se tisti, ki se odšli, soočajo s podobnimi občutki kot tisti, ki so ostali. Se strinjata, opažata to tudi sama v svojem okolju? Kaj nam to pove? In kako se torej odločiti?

Vsak pobeg od elektronskih naprav, predvsem pa od »nedružabnih« omrežij, je smiseln, pravzaprav nujen. Če samo pomislimo, koliko časa preživimo v neumnih pozah in zremo v zaslone in mislimo, da spoznavamo nekaj novega, v resnici pa zgolj sledimo algoritmom, katerih naloga je, da našo pozornost zaposlijo za čim dlje …

Večino časa to počnejo tako, da nam kažejo podobo sveta, ki nima veliko opraviti z realnostjo, ki nas obkroža. Svet je veliko bolj pisan, veliko bolj zanimiv, živ in obetajoč, če nanj ne gledamo skozi zaslone. Tragika družbenih omrežij je, da so nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba – ne odsevajo zares realnosti v tem trenutku, ampak nekak­šno projekcijo prihodnosti, postavljeno v sedanjost.

Z njihovim delovanjem pa jo počasi zares udejanjajo. Ne moremo pobegniti od problemov tega sveta, oaze miru v resnici ne obstajajo, so zgolj privid. Živimo na enem planetu in treba je prevzeti odgovornost zanj, tudi če nimamo moči in morda nosimo zgolj majhen delež krivde za obstoječe stan­je, morda smo se celo krivično znašli v tem trenutku, ki od nas zahteva delovanje, nas to žal ne odrešuje odgovornosti.

FOTO: Jože Suhadolnik

Pogovarjamo se tik pred valentinovim, praznikom zaljubljencev, za mnoge vsiljenim, nepristnim. Kako ga vidita vidva? Ne mislim nujno samo tega praznika, temveč tudi prepletenost ljubezni z materialnimi dobrinami.

Morda sta videla trend na družbenih omrežjih, v katerem mlada dekleta razlagajo, da če fant zanje na prvem zmenku ne zapravi sto evrov ali dolarjev, ta zveza nima smisla …

Do valentinovega nimava odnosa. Potrošništvo se je zažrlo v vse pore naše družbe. Družbena omrežja pa so morda najbolj boleč pokazatelj tega.

Če so na začetku še obetala nekakšno demokratizacijo medijskega prostora, večjo vključenost v družbo, so se zdaj izkazala zgolj za svetišče potrošništva, individualizma, gojišče nestrpnosti in anksioz­nosti.

Kaj se vama zdi ključna stvar, ki jo lahko vsak dan vsak od nas naredi za boljše odnose, ne nujno samo ljubezenske?

Postali smo družba, ki ne zna poslušati. Večino časa, ko molčimo in nekdo drug govori, zgolj premišljujemo, kaj bomo sami nato rekli, ali pa razmišljamo o nečem drugem, celo buljimo v telefon in ne poslušamo.

Svet bi bil lepši, če bi se znali zares poslušati, torej slišati.

Kaj pa snujeta zdaj, kak nov projekt? Skupaj ali vsak posebej?

Trenutno sva sredi priprave na gledališko predstavo Anhovo v SNG Nova Gorica, ki se ukvarja z ekološko in zdravstveno katastrofo v Anhovem. Potem naju čaka celovečerec, ki sva ga skupaj napisala, Katarina pa ga režira.