Trije slovenski kraji, kjer niso pozabili obrtniške zapuščine prednikov
Predstavljamo tri mesta, ki še dihajo z obrtniško zapuščino naših prednikov.
Tržič: mesto čevljarjev ali šuštarjev
Ob omembi Tržiča se v spominu mnogih izriše podoba starega čevljarja z okroglimi očali in predpasnikom, ki sede na stolu popravlja čevelj. Dolga leta je bil zaščitni znak tržiške tovarne obutve Peko.
Ta je v preteklosti močno zaznamovala razvoj kraja tako z vidika gospodarstva kot prostorskega načrtovanja, vsakdanjega življenja in kulture. Ustanovljena je bila leta 1903, stroji v njej so dokončno ugasnili leta 2016, delovala pa je v kraju, kjer je bila čevljarska tradicija močno zakoreninjena že prej, ko so čevlje izdelovali, kot jim pravijo domačini, šuštarji.
Razcvet tržiškega čevljarstva sta v sredini 19. stoletja omogočila usnjarstvo in razvoj trgovine. Čevljarska delavnica je bila tedaj v vsaki drugi hiši. Obutev so sprva izdelovali ročno, proti koncu stoletja so imeli že stroje. Pozimi so ustvarjali v delavnicah, v toplih mesecih pa hodili od vasi do vasi prodajat in popravljat čevlje.
Čeprav je vse to del zgodovine, je Tržič še vedno tesno povezan s tradicijo, kar se kaže predvsem v dveh praznikih: na gregorjevo v marcu, ko se ptički ženijo, tam spuščajo v vodo luč, na Šuštarsko nedeljo, ki je posvečena prav za mesto nekoč značilni dejavnosti, pa staro mestno jedro zaživi s polnimi stojnicami izdelkov domače obrti.
Čevljarska dediščina je tudi osrednja tema Tržiškega muzeja. Stalno razstavo, del katere je čevljarska zbirka, so od uradne ustanovitve leta 1964 večkrat prenovili in v petih sobah Pollakove kajže, kjer ima muzej osrednje razstavne prostore, predstavlja izdelavo obutve, življenje in delo tržiških čevljarjev. Danes obutev v mestu in okoliških krajih izdelujejo v manjših obratih, ki so jih razvili domači podjetniki.
Novo mesto: mesto situl
Novo mesto je dandanes gospodarsko zelo razvito, v njem so izjemno močna podjetja, denimo Revoz in Krka ter mnoge druge uspešne družbe. Zgodovina največjega dolenjskega mesta pa sega daleč nazaj, v starejšo železno dobo oziroma v osmo do četrto stoletje pred našim štetjem, ko je bilo tu eno pomembnejših srednjeevropskih središč.
O tem pričata gomilni grobišči, kjer je bilo najdenih devet s figurami okrašenih posod, situl, ki zasedajo sam vrh evropske prazgodovinske likovne umetnosti. Novo mesto je zato mesto situl.Gre za bronaste posode za shranjevanje in postrežbo pijač. Izdelane so iz tanke, zloščene kovine ter okrašene z mitološkimi prizori.
Bogata in živopisna situlska pripoved razkriva dejstva o življenju prazgodovinske družbe, saj iz tistih časov ni pisnih virov. Situlski spomeniki Novega mesta, shranjeni v Dolenjskem muzeju, sodijo v zakladnico svetovne kulturne dediščine in jih vsako leto počastijo s Praznikom situl, dogodkom, prežetim s kulturno in naravno dediščino kraja, ki se je s časom razvijal in v prvi polovici 20. stoletja postal eno od središč mizarske dejavnosti. K temu sta pripomogla bogastvo gozdov in z njim povezana žagarska dejavnost.
Mizarska obrt ima v mestu ob Krki pestro in bogato izročilo s številnimi delavnicami, ki v času med tridesetimi in sedemdesetimi leti 20. stoletja izdelovale pestro paleto izdelkov, ohranjeni še danes pričajo o tehnikah oblikovanja lesa in njegovi uporabnosti. Takratne delavnice so zadovoljevale potrebe domačega prebivalstva po tovrstnih izdelkih, iz nekaterih so se sčasoma razvila večja podjetja.
Idrija: mesto čipk in žlikrofov
Razvoj Idrije je bil nekoč tesno povezan s tamkajšnjim rudnikom živega srebra, zdaj vpisanim na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, je pa mesto v predalpskem hribovju nedvomno znano tudi po prav posebni obrti, klekljanju oziroma izdelovanju čipke, simbola iznajdljivosti, inovativnosti, vztrajnosti, natančnosti in potrpežljivosti tamkajšnjih žena.
Umetnost klekljanja čipk je vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V Idriji že 145 let neprekinjeno deluje čipkarska šola, v Mestnem muzeju hranijo bogato čipkarsko zbirko, tamkajšnja razstava obsega prikaz klekljanja, idrijske čipke, tekstilne izdelke z všitimi čipkami, pripomočke za klekljanje, katalog čipk, učne načrte, umetniška dela, dokumentarno in avdio-video gradivo.
V teh krajih je zelo aktivno Društvo klekljaric idrijske čipke, vsako leto pripravijo Festival idrijske čipke in državno tekmovanje v klekljanju za nagrado Ivanke Ferjančič, prve učiteljice te spretnosti.
Še ena tamkajšnja značilnost je posebna jed: idrijski žlikrofi. Narejeni so iz rezančnega testa z nadevom iz krompirja in imajo značilno obliko. Idrijski žlikrofi nastajajo po tradicionalnem receptu iz sredine 19. stoletja in so lahko predjed, priloga k mesnim jedem ali samostojen obrok.
So prva slovenska jed, zaščitena na ravni Evropske unije kot zajamčena tradicionalna posebnost, in so v ponudbi domala vsake gostilne oziroma restavracije v okolici. Ker niso geografsko omejeni, jih pripravljajo tudi drugje, morajo pa imeti ponudniki certifikat, s katerim dokazujejo, da jed nastaja po tradicionalnem receptu.
Preberite še:
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
