OBNOVA
Tudi Jackie Chan čez brežiški most
Obnavljajo dvojni most čez Krko in Savo, ki so ga postavili leta 1906.
Odpri galerijo
Po obnovi mostu čez Savo je zdaj na vrsti obnova tistega čez Krko. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Brežiški dvojni jekleni most je preživel tri vojne, potres pred dobrim stoletjem, ničkoliko poplav. In čeprav je bil že večkrat obsojen na propad, bo še naprej služil svojemu namenu. Most je dolg kar 524 metrov in je bil leta 1906, ko so ga slavnostno predali namenu, tretji najdaljši tovrstni most v Avstro-Ogrski in menda celo najdaljši na Balkanu. Zdaj ga znova obnavljajo. Po obnovi mostu čez Savo je zdaj na vrsti še ta čez Krko.
»Železni most je spomeniško zaščiten in tudi tega čez Krko bo treba popolnoma obnoviti. Spodnji del je namreč prizadela močna korozija, zaradi česar sta ogroženi trdnost in nosilnost. Obnova celotnega mostu je vredna 2,4 milijona evrov, vse bo krila občina. Ko bodo dela končana, bo most odprt za pešce in kolesarje, morda tudi za osebna vozila v določenem času, ko je promet iz mesta najbolj gost,« je dejal župan občine Brežice Ivan Molan.
Most ima pestro zgodovino, s svojim izjemnim videzom je poleg vodovodnega stolpa simbol mesta ob slovensko-hrvaški meji. Železna konstrukcija najprej v dveh dolgih lokih in čez mogočen betonski steber premosti Savo, se nadaljuje nad travniki med Savo in Krko ter se v novem loku vzpne še čez reko Krko ter konča ob regionalni cesti. Ljudje iz Brežic in okolice z njim živijo že več kot stoletje, s svojo slikovitostjo pa je privabil celo največje filmske zvezdnike. Tako je na primer Robert Mitchum tu posnel nekaj kadrov Vojne vihre, Jackie Chan pa se je v Brežicah mudil leta 1986, ko je med snemanjem Božjega oklepa po mostu norel z motorjem za motokros. Za kuliso nekaj kadrov so most izbrali tudi snemalci serije Dvanajst ožigosanih s Tellyjem Savalasom v glavni vlogi.
Kaj se je dogajalo v Brežicah v času, ko še ni bilo mostu in so ljudje za prečkanje rek uporabljali rečni brod, ki je tako povezoval Štajersko in Kranjsko, in v desetletjih, ko so Brežice dobile za tiste čase sodoben most, je podrobno zbrano na spletni strani kamra.si, v digitalizirani kulturni dediščini slovenskih pokrajin, avtorica zbranih zapisov pa je mag. Sabina Stanič iz Knjižnice Brežice. Tako izvemo, da so most začeli graditi spomladi 1905 in ga končali 1906., večino dela pa so morali opraviti z rokami, brez pomoči strojev. Poimenovali so ga po cesarju Francu Jožefu I. V stebra na začetku so vgradili plošči z datumom gradnje in imenom mostu – Kaiser Franz Josef Brück.
»Ko je bil zgrajen, je bilo v Brežicah veliko slavje. Mesto je bilo 25. avgusta 1906 okrašeno s črno-rdeče-rumenimi nemškimi zastavami frankfurtericami. To so bili časi velikih napetosti med brežiškimi Slovenci in nemško manjšino. Kaplja čez rob je bila odločitev, da bodo na odprtje povabili cesarskega namestnika grofa Manfreda Clary-Aldringena. Zaradi te provokacije se Brežičani slovenskih korenin in povabljeni slovenski župani brežiškega okraja odprtja mostu niso udeležili,« je zapisala Staničeva.
Na isti spletni strani izvemo, da je bilo treba za prehod plačevati mostnino ali mitnico, v ta namen pa je imela mestna občina zaposlenega mostninarja, ki je skoraj do druge svetovne vojne pobiral plačilo za prehod. Cene so bile določene za posamezno osebo, za osebni avto, tovorni avtomobil pa posebej za vprežno živino, tudi po glavi živine je bila posebna mostnina, celo za perutnino in otroški voziček ali samokolnico. Cene so se skozi čas spreminjale, v nekem obdobju pa je veljalo, da je bil prehod ene osebe čez most v obe strani vreden toliko, kot je stala ena majhna žemlja. Možno je bilo kupiti tudi mesečno prepistnico.
Med drugo svetovno vojno so mesto mitničarjev prevzeli Nemci, mitnica je dobila funkcijo stražarnice za nadzor ljudi. Most so hoteli po koncu druge svetovne vojne razstreliti Nemci, a so se morali hitro umikati pred partizani, za njimi so se po njem umikali ustaši, ki bi razstrelitev zagotovo izpeljali, a jim je načrte prekrižal takratni brežiški župan Henrik Klabučar.
Most so nekajkrat temeljito obnovili, tako leta 1937 in leta 1970, leta 1987 pa so ga zaradi dotrajanosti zaprli za promet. Potem je bil temeljite obnove deležen med letoma 1991 in 1996, od tedaj je promet po njem potekal samo v eno smer. Od začetka poletja 2016 je bil most čez Krko in Savo odprt le za pešce in kolesarje, saj je bil potreben temeljite obnove, konec novembra 2016 pa so ga povsem zaprli. Vnovično odprtje torej lahko pričakujemo naslednje poletje, ko bodo delavci podjetja Rafael, d. o. o., iz Sevnice končali dela.
»Železni most je spomeniško zaščiten in tudi tega čez Krko bo treba popolnoma obnoviti. Spodnji del je namreč prizadela močna korozija, zaradi česar sta ogroženi trdnost in nosilnost. Obnova celotnega mostu je vredna 2,4 milijona evrov, vse bo krila občina. Ko bodo dela končana, bo most odprt za pešce in kolesarje, morda tudi za osebna vozila v določenem času, ko je promet iz mesta najbolj gost,« je dejal župan občine Brežice Ivan Molan.
Parada čez Brežice ob odprtju mostu leta 1906 FOTO: Arhiv Posavskega muzeja Brežice
Most ima pestro zgodovino, s svojim izjemnim videzom je poleg vodovodnega stolpa simbol mesta ob slovensko-hrvaški meji. Železna konstrukcija najprej v dveh dolgih lokih in čez mogočen betonski steber premosti Savo, se nadaljuje nad travniki med Savo in Krko ter se v novem loku vzpne še čez reko Krko ter konča ob regionalni cesti. Ljudje iz Brežic in okolice z njim živijo že več kot stoletje, s svojo slikovitostjo pa je privabil celo največje filmske zvezdnike. Tako je na primer Robert Mitchum tu posnel nekaj kadrov Vojne vihre, Jackie Chan pa se je v Brežicah mudil leta 1986, ko je med snemanjem Božjega oklepa po mostu norel z motorjem za motokros. Za kuliso nekaj kadrov so most izbrali tudi snemalci serije Dvanajst ožigosanih s Tellyjem Savalasom v glavni vlogi.
Kaj se je dogajalo v Brežicah v času, ko še ni bilo mostu in so ljudje za prečkanje rek uporabljali rečni brod, ki je tako povezoval Štajersko in Kranjsko, in v desetletjih, ko so Brežice dobile za tiste čase sodoben most, je podrobno zbrano na spletni strani kamra.si, v digitalizirani kulturni dediščini slovenskih pokrajin, avtorica zbranih zapisov pa je mag. Sabina Stanič iz Knjižnice Brežice. Tako izvemo, da so most začeli graditi spomladi 1905 in ga končali 1906., večino dela pa so morali opraviti z rokami, brez pomoči strojev. Poimenovali so ga po cesarju Francu Jožefu I. V stebra na začetku so vgradili plošči z datumom gradnje in imenom mostu – Kaiser Franz Josef Brück.
Poimenovali so ga po cesarju Francu Jožefu I.
»Ko je bil zgrajen, je bilo v Brežicah veliko slavje. Mesto je bilo 25. avgusta 1906 okrašeno s črno-rdeče-rumenimi nemškimi zastavami frankfurtericami. To so bili časi velikih napetosti med brežiškimi Slovenci in nemško manjšino. Kaplja čez rob je bila odločitev, da bodo na odprtje povabili cesarskega namestnika grofa Manfreda Clary-Aldringena. Zaradi te provokacije se Brežičani slovenskih korenin in povabljeni slovenski župani brežiškega okraja odprtja mostu niso udeležili,« je zapisala Staničeva.
Mostnina za samokolnico
Na isti spletni strani izvemo, da je bilo treba za prehod plačevati mostnino ali mitnico, v ta namen pa je imela mestna občina zaposlenega mostninarja, ki je skoraj do druge svetovne vojne pobiral plačilo za prehod. Cene so bile določene za posamezno osebo, za osebni avto, tovorni avtomobil pa posebej za vprežno živino, tudi po glavi živine je bila posebna mostnina, celo za perutnino in otroški voziček ali samokolnico. Cene so se skozi čas spreminjale, v nekem obdobju pa je veljalo, da je bil prehod ene osebe čez most v obe strani vreden toliko, kot je stala ena majhna žemlja. Možno je bilo kupiti tudi mesečno prepistnico.
S svojo slikovitostjo je privabil največje filmske zvezdnike.
Med drugo svetovno vojno so mesto mitničarjev prevzeli Nemci, mitnica je dobila funkcijo stražarnice za nadzor ljudi. Most so hoteli po koncu druge svetovne vojne razstreliti Nemci, a so se morali hitro umikati pred partizani, za njimi so se po njem umikali ustaši, ki bi razstrelitev zagotovo izpeljali, a jim je načrte prekrižal takratni brežiški župan Henrik Klabučar.
Most so nekajkrat temeljito obnovili, tako leta 1937 in leta 1970, leta 1987 pa so ga zaradi dotrajanosti zaprli za promet. Potem je bil temeljite obnove deležen med letoma 1991 in 1996, od tedaj je promet po njem potekal samo v eno smer. Od začetka poletja 2016 je bil most čez Krko in Savo odprt le za pešce in kolesarje, saj je bil potreben temeljite obnove, konec novembra 2016 pa so ga povsem zaprli. Vnovično odprtje torej lahko pričakujemo naslednje poletje, ko bodo delavci podjetja Rafael, d. o. o., iz Sevnice končali dela.
