Tudi poki petard so mučenje

Sramotno je, da v 21. stoletju živali še vedno trpijo zaradi objestnega in nizkotnega človekovega početja.
Fotografija: V kopalnici se pirotehniko najmanj sliši, a niti to ne pomaga kaj dosti. Foto: Guliver/Getty Images
Odpri galerijo
V kopalnici se pirotehniko najmanj sliši, a niti to ne pomaga kaj dosti. Foto: Guliver/Getty Images

Kdor je sposoben normalnega sočustvovanja, si kot mučenje živali predstavlja tepež, davljenje, prekratko verigo, premalo hrane, vode in zavetja. Toda domači ljubljenčki, živina in tudi živali, ki živijo v bližini človeških naselij, trpijo še zaradi drugih človekovih ravnanj, na katera marsikdo ne pomisli, so pa zapisana v slovenskem zakonu o zaščiti živali. Ta pravi, da so trpljenje živali bolečine, strah, poškodbe, pohabljenje, degeneracija, hiranje ali obolevanje ter čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ki jih povzroči človek.

Starši?

Ko osnovnošolci na poti iz šole mečejo petarde po našem naselju, se starši verjetno ne zavedajo, da njihovi potomci kršijo zakon – ne nekega odloka, priporočila ali nižje oblike pravne zapovedi, ampak zakon. Kazni za kršitve so zapisane in velja se poučiti. Stvar je namreč taka, da naša družba vedno bolj išče pravice in pozablja na dolžnosti; oče takšnega mladeniča hitro ugotovi, da za cvek pri matematiki ni krivo sinovo neznanje, temveč učiteljica ...

Sreča v nesreči

Pa se vrnimo k psom. Ko sem te dni nič hudega sluteč okoli enih sprehajala naša miroljubna kosmatinca, so trije fantje odložili nahrbtnike in, takole za razvedrilo, odvrgli par petard. Samec tehta skoraj 15 kilogramov, psička 12, in jaz sem gospa v poznih letih, babica, upokojenka. Še zdaj ne vem, kako mi ju je uspelo zadržati, ker sta tako potegnila (vsak na svojo stran, da bo bolj zabavno), da sem začutila močne bolečine v ramah in dlaneh. S spuščenima repoma sta me začela z vso silo vleči proti zavetju doma, samička se je tresla kot šiba na vodi.

Žalostni, ne vesli december

In takšno »veselje« bomo imeli ves december. Zavedam se, da sem imela veliko srečo, ker sem jo skupila samo jaz (k sreči brez hujših poškodb) in ker imam svoje pse praviloma vedno privezane. Drugače bi se pridružila tistim revežem, ki zbežijo in neredko postanejo žrtve prometnih nesreč ali pa pristanejo v zavetišču, če imajo srečo. Pes ali maček, ki v hudem strahu na vrat na nos zbeži na cesto, lahko povzroči nesrečo, v kateri se poškodujejo ljudje. In vse to zato, ker se »mora« nekdo zabavati.

Kdo je nor?

Na družabnih omrežjih sem naletela na mnenje (navajam povzetek jezikovnega skrpucala), da so se psi pomehkužili in da smo vsi tisti, ki nasprotujemo pirotehniki, po domače povedano, nori. Morda bi bilo bolje, da bi on, zagovornik petard, in ne jaz, silvestrovo preživel v domači kopalnici, jih v družbi prijateljev veselo metal okoli sebe in užival ob glasnih pokih?!
Pokanje petard je čezmerno in nepotrebno vznemirjanje živali, to pa je trpljenje. Lepo bi bilo, če bi se tega zavedali vsi, ki jih nabavljajo. Starši bi morali vedeti, da s tem njihovi otroci mučijo živali, če že ne pomislijo, da lahko otrok izgubi prst, roko ali oko. Morda bo družba nekoč le spoznala, da je bolje paziti drug na drugega kot si škodovati.

* Metoda Mikuž je svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v šoli Švrk, FB: Šola Švrk.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije