UGRIZ
Tudi prijazni grizejo
Naučimo se prepoznati znake, da se pes pripravlja na napad; žrtve ugrizov so pogosto otroci.
Odpri galerijo
Pri psih velja pravilo, da so gospodarji tisti, ki imajo najmočnejši vpliv na njihov značaj in popadljivost. Večina pasem je miroljubna in prijateljska, a to ne pomeni, da ne obstajajo situacije, v katerih bi lahko vsak pes ugriznil, kajti še tako mil kuža se lahko razjezi ali počuti ogroženega in ugrizne. Ugriznejo večinoma, ko se branijo. Lastniki, ki poznajo značaj svojih psov, lahko njihove impulze uspešneje krotijo.
Če se znajdemo v situaciji, v kateri smo soočeni z napadalnim psom, je dobro poznati in razumeti njegove vedenjske vzorce. Najpogosteje ugrizne, če se počuti ogroženega ali je prestrašen, če nas ne pozna, če je preveč vznemirjen – tudi med igro, kadar je ranjen ali ga kaj boli in kadar brani svoj teritorij, hrano, igračke ali člane svoje družine. S svojim vedenjem lahko zmanjšamo možnosti, da bi nas napadel.
V nobenem primeru ne smemo glasno krikniti in začeti teči. V tem primeru bo pes zagotovo stekel za nami. Najbolje storimo, če stojimo pri miru in ga ne gledamo. Če nas podre in pademo po tleh, se stisnimo v klobčič in negibno obležimo. Kadar nas pes namerava napasti, mu poskušajmo podtakniti nekaj, v kar lahko ugrizne, torbo, vrečko s stvarmi in podobne reči. Če je na dvorišču tuje hiše pes, ne vstopamo brez dovoljenja. Če naletimo na poškodovanega potepuškega psa, pokličimo ustrezno službo, saj je verjetno prestrašen in bi nas lahko ugriznil. Prav tako nikoli ne božamo psa skozi dvoriščno ograjo.
Včasih lahko napad psa predvidimo. Če togo stoji, renči, kaže zobe in laja, se najverjetneje pripravlja na napad. Dlako ima nasršeno, napeto nas opazuje, rep pa je čisto dvignjen. Previdni moramo biti tudi, ko maha z njim. Kadar je prijateljsko razpoložen, se njegov rep sproščeno giblje, če pa je trd in se premika, to zagotovo ni povabilo k igri. Pri nekaterih pasmah preprosto ne moremo vedeti, da se pripravljajo na napad. Celo naš zvesti kuža kdaj pokaže zobe.
Neredko se zgodijo ugrizi, če je otrok doma sam s psom. Običajno rine v žival, ta pa se brani. Otroka moramo opozoriti, naj pusti psa pri miru, ne sme ga motiti, ko spi ali se prehranjuje. Popadljive so lahko tudi psičke z leglom. Otroka ne smemo nikoli puščati samega s psom.
Skrb vzbuja podatek, da so med žrtvami pasjih ugrizov pogosto otroci. Številni poznavalci se strinjajo, da bi morali tako imenovane nevarne pasme imeti pod nadzorom, poznati okoliščine, v katerih ti psi bivajo, in kakšni so njihovi lastniki. Neodgovorni ljudje neredko svoje pse spodbujajo k nasilju, saj se tako v njihovi družbi počutijo bolj varne, ali jih urijo za pasje boje.
Če se znajdemo v situaciji, v kateri smo soočeni z napadalnim psom, je dobro poznati in razumeti njegove vedenjske vzorce. Najpogosteje ugrizne, če se počuti ogroženega ali je prestrašen, če nas ne pozna, če je preveč vznemirjen – tudi med igro, kadar je ranjen ali ga kaj boli in kadar brani svoj teritorij, hrano, igračke ali člane svoje družine. S svojim vedenjem lahko zmanjšamo možnosti, da bi nas napadel.
Ne približujmo se nepoznanim psom, tudi če so videti prijazni in mahajo z repom – to ni vedno znak, da je kuža prijateljsko razpoložen. Če se pes približa s svojim lastnikom in ga želite pobožati, mu najprej nastavite roko, da jo lahko povoha. Če vas želi kuža povohati, mu to pustite. Verjetno bo šel naprej, ko bo ugotovil, da ne predstavljate grožnje.
V nobenem primeru ne smemo glasno krikniti in začeti teči. V tem primeru bo pes zagotovo stekel za nami. Najbolje storimo, če stojimo pri miru in ga ne gledamo. Če nas podre in pademo po tleh, se stisnimo v klobčič in negibno obležimo. Kadar nas pes namerava napasti, mu poskušajmo podtakniti nekaj, v kar lahko ugrizne, torbo, vrečko s stvarmi in podobne reči. Če je na dvorišču tuje hiše pes, ne vstopamo brez dovoljenja. Če naletimo na poškodovanega potepuškega psa, pokličimo ustrezno službo, saj je verjetno prestrašen in bi nas lahko ugriznil. Prav tako nikoli ne božamo psa skozi dvoriščno ograjo.
Tudi če je pes videti prijazen in maha z repom, to ni vedno znak, da je prijateljsko razpoložen.
Včasih lahko napad psa predvidimo. Če togo stoji, renči, kaže zobe in laja, se najverjetneje pripravlja na napad. Dlako ima nasršeno, napeto nas opazuje, rep pa je čisto dvignjen. Previdni moramo biti tudi, ko maha z njim. Kadar je prijateljsko razpoložen, se njegov rep sproščeno giblje, če pa je trd in se premika, to zagotovo ni povabilo k igri. Pri nekaterih pasmah preprosto ne moremo vedeti, da se pripravljajo na napad. Celo naš zvesti kuža kdaj pokaže zobe.
Če togo stoji, renči, kaže zobe in laja, se najverjetneje pripravlja na napad.
Neredko se zgodijo ugrizi, če je otrok doma sam s psom. Običajno rine v žival, ta pa se brani. Otroka moramo opozoriti, naj pusti psa pri miru, ne sme ga motiti, ko spi ali se prehranjuje. Popadljive so lahko tudi psičke z leglom. Otroka ne smemo nikoli puščati samega s psom.