GORA
Turni smuk s Snežnika
Zimski vzpon na najvišjo goro Krasa in Notranjske z dodano vrednostjo.
Odpri galerijo
Koča Draga Karolina na Snežniku
Ob pogledu z gora proti južni Sloveniji nam pritegne pogled očak, ki je običajno odet v snežno odejo tudi še takrat, ko je vsa okolica že davno kopna. Snežnik s svojimi 1798 metri gospoduje svetu daleč naokoli. Izjemno lepa in razgledna gora je tudi pravi magnet za obiskovalce. Nanjo se da povzpeti iz več smeri, najbolj uhojeni sta tista iz Loške doline in Sviščakov. Zadnja je pozimi najbolj priljubljena.
Po dolgi in ovinkasti poti se lahko pripeljemo do nekdanjega smučišča, ki že leži na pobočju gore. Na Sviščakih se sprehodimo mimo naselja počitniških hišic in nato nadaljujemo po gozdu. Kolovozna pot se zlagoma dviga in lep čas ni prav nobenega razgleda. Dobro uro gre tako, nato pa se na višini 1400 metrov dvignemo do gozdne meje. Z manjšega sedla se odpre pogled: na levi je Mali Snežnik, desno od njega pa planinski dom tik pod vrhom gore. Vrh je videti kot na dosegu roke, a v resnici je še ura hoda. Pot nas vodi skozi borovje na pobočju in na sedlo med Malim in Velikim Snežnikom. Ves čas smo na kraškem terenu: gozd raste iz divje skalnate pokrajine, posute z vrtačami.
Tik pod vrhom je treba pošteno gristi kolena, saj je pot vse bolj strma in pošteno se zasopihamo. Nekaj deset metrov pod vrhom je planinski dom, na samem vrhu pa betonski steber s ploščo, ki označuje najpomembnejše vrhove v bližnji in daljni okolici. Daleč na jugu se prek Gorskega kotarja in Istre vidi vse do morja. Tu od vrhov izstopajo Učka, Risnjak in Snežnjak. Na zahodu se vidi do Dolomitov, na severu pa v daljavi vse od Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank tudi daleč proti vzhodu.
Spust s Snežnika je pozimi mogoč tudi s smučmi. Počasi in sistematično preverimo opremo, si nadenemo čelado in turni smuk se lahko začne. Sprva je prav neprijetno strmo in treba je biti popolnoma skoncentriran, zdrs bi namreč lahko imel usodne posledice. Že prav kmalu pa strmina popusti. Po širni flanki se spustimo do sedla v smeri pristopa. Ko se začne borovje, je potrebno kar nekaj previdnosti, nižje pa je vožnja navzdol prava idila, peljemo se namreč kar po kolovozu. Pred nami se pokaže počitniško naselje in za njim parkirišče.
Na vrhu
Po dolgi in ovinkasti poti se lahko pripeljemo do nekdanjega smučišča, ki že leži na pobočju gore. Na Sviščakih se sprehodimo mimo naselja počitniških hišic in nato nadaljujemo po gozdu. Kolovozna pot se zlagoma dviga in lep čas ni prav nobenega razgleda. Dobro uro gre tako, nato pa se na višini 1400 metrov dvignemo do gozdne meje. Z manjšega sedla se odpre pogled: na levi je Mali Snežnik, desno od njega pa planinski dom tik pod vrhom gore. Vrh je videti kot na dosegu roke, a v resnici je še ura hoda. Pot nas vodi skozi borovje na pobočju in na sedlo med Malim in Velikim Snežnikom. Ves čas smo na kraškem terenu: gozd raste iz divje skalnate pokrajine, posute z vrtačami.
Mali in Veliki Snežnik FOTOGRAFIJE: JANEZ MIHOVEC
Tik pod vrhom je treba pošteno gristi kolena, saj je pot vse bolj strma in pošteno se zasopihamo. Nekaj deset metrov pod vrhom je planinski dom, na samem vrhu pa betonski steber s ploščo, ki označuje najpomembnejše vrhove v bližnji in daljni okolici. Daleč na jugu se prek Gorskega kotarja in Istre vidi vse do morja. Tu od vrhov izstopajo Učka, Risnjak in Snežnjak. Na zahodu se vidi do Dolomitov, na severu pa v daljavi vse od Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank tudi daleč proti vzhodu.
Ves čas smo na kraškem terenu, polnem vrtač.
Spust s Snežnika je pozimi mogoč tudi s smučmi. Počasi in sistematično preverimo opremo, si nadenemo čelado in turni smuk se lahko začne. Sprva je prav neprijetno strmo in treba je biti popolnoma skoncentriran, zdrs bi namreč lahko imel usodne posledice. Že prav kmalu pa strmina popusti. Po širni flanki se spustimo do sedla v smeri pristopa. Ko se začne borovje, je potrebno kar nekaj previdnosti, nižje pa je vožnja navzdol prava idila, peljemo se namreč kar po kolovozu. Pred nami se pokaže počitniško naselje in za njim parkirišče.
