Učenju naj sledi igra

Igra je nepogrešljiv del učenja, poudarjajo avstrijski in britanski znanstveniki. Pes pri urjenju nujno potrebuje tudi povsem sproščeno zabavo, poudarjajo, rezultati bodo tako trajni, učinek pa v veselje tako lastniku kakor živali.
 

Tudi starejši bi se igrali

Po učenju naj nastopi torej zabava, toplo priporočajo strokovnjaki, ki so metodo preizkušali z labradorci. Če so se po urjenju pol ure z gospodarjem še prosto igrali, so si naučeno mnogo bolje zapomnili in se z večjim veseljem udeležili naslednje učne ure, so ugotovili.

Takšen pristop je zlasti učinkovit pri mlajših psih, se je še izkazalo, po letu dni so namreč ponovili poskus in ugotovili, da je tudi zrelejšemu psu igra v veliko veselje, povrhu si je učno gradivo zapomnil z manj ponovitvami, naučene vaje pa so tudi pozneje izvajali z manj napakami, so zadovoljni raziskovalci. V študiji je sodelovalo le kakšnih trideset živali, a tudi tako majhen vzorec lahko obrodi otipljive rezultate in ponudi smernice za nadaljnje urjenje službenih psov in psov vodnikov.


Že dolgo je znano, da je igra ključna sestavina pasjega življenja in zelo dragocena za zdravje in počutje človekovega najboljšega prijatelja. Kužki se prek igre navezujejo na gospodarja in krepijo odnos, vadijo svojo koordinacijo, gibljivost, socializacijo, zdravo tekmovalnost, preprosta pravila. Gospodar lahko pri tem odpravi tudi morebitno težavno vedenje, kot je grizenje nog, rok in oblačil: ko pes začne gristi, mora lastnik takoj prekiniti igro in psu tako jasno pokazati, da je takšno početje nesprejemljivo in vzrok za konec zabave.