DO POZNE STAROSTI
Učijo se vse življenje
Tako kot ljudje se tudi psi lahko učijo do pozne starosti.
Odpri galerijo
Ker se vzgoja in šolanje prepletata, je najbolj enostavno oboje začeti pri mladičku takoj, ko ga pripeljemo v svoj dom, torej pri dveh mesecih, a to ne pomeni, da starejših psov ne moremo naučiti novih stvari.
Koliko lahko naučimo svojega psa, ne glede na njegovo starost, je v veliki meri odvisno od naše sposobnosti, da mu znamo na njemu razumljiv način pokazati, kaj od njega želimo.
Čim bolj nedvoumno mu moramo predstaviti vedenje, ki ga od njega pričakujemo, in s pohvalo ali nagrado potrditi vsak njegov korak proti cilju. Pri tem mu lahko z vabo pomagamo do določenega položaja. V tem primeru nas bo kuža pozorno gledal v oči in čakal na navodila.
Vedenje pa lahko oblikujemo tudi tako, da s klikanjem in priboljški potrdimo izbrano vedenje med tistimi, ki jih sam ponuja. Če je bil prej vedno šolan z usmerjanjem, bo imel na začetku nekaj težav s samoiniciativnostjo.
Recimo: zelo priden kuža bo sedel pred pokrito skledico s hrano in ne bo poskušal priti do nje, saj bo mislil, da pokritost pomeni, naj jo pusti na miru. Da mu zato pripišemo manj iznajdljivosti, je krivično, in tudi zato je ustvarjanje tabel o bolj oziroma manj inteligentnih pasmah nerealno, saj se pri takih preizkusih najbolje odrežejo nevzgojeni psi, ki nič ne vedo o prepovedih, pa ni važno, katere pasme so.
Nekoč je moral pes dopolniti eno leto, da si z njim lahko prišel v šolo, to pa zato, ker mladički ne bi prenesli šolanja, ki je bilo takrat opisano kot edino učinkovito. Pes je moral brezpogojno ubogati, če ni, je bil kaznovan. Pocuk za zatezno ovratnico, modeliranje sedenja in ležanja, torej pritiskanje k tlom, če ni počakal na prostoru, je doživel udarec s pasom, če se je kateri ojunačil in se uprl takemu učenju, ga je moral vodnik »premagati«, ker … da bo vedel, kdo je gospodar.
Ubogi psi so kljub temu sodelovali, nikakor pa niso mogli šolanja doživljati kot nekaj prijetnega. Takoj ko je postalo jasno, da psi radi delajo že za prijazno besedo, še bolj pa za slastne priboljške, je šolanje postalo zabavno za vodnike in pse. In prav nagrajevanje je tisto, kar tudi starejše pse zanima in veseli.
Spoznanje, da za učenje ni nikoli prepozno, je še najbolj pomembno za kužke, ki v zrelih leti ali na starost zamenjajo lastnika, pa se v prvotnem domu niso ukvarjali z njimi.
*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli Švrk, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk
Kaj želimo?
Koliko lahko naučimo svojega psa, ne glede na njegovo starost, je v veliki meri odvisno od naše sposobnosti, da mu znamo na njemu razumljiv način pokazati, kaj od njega želimo.
Čim bolj nedvoumno mu moramo predstaviti vedenje, ki ga od njega pričakujemo, in s pohvalo ali nagrado potrditi vsak njegov korak proti cilju. Pri tem mu lahko z vabo pomagamo do določenega položaja. V tem primeru nas bo kuža pozorno gledal v oči in čakal na navodila.
Ponujeno vedenje
Vedenje pa lahko oblikujemo tudi tako, da s klikanjem in priboljški potrdimo izbrano vedenje med tistimi, ki jih sam ponuja. Če je bil prej vedno šolan z usmerjanjem, bo imel na začetku nekaj težav s samoiniciativnostjo.
Psi potrebujejo našo ljubezen, razumevanje, dovolj miru za počitek in zaposlitev (učenje), da zaradi dolgočasja ne začnejo delati neumnosti.
Recimo: zelo priden kuža bo sedel pred pokrito skledico s hrano in ne bo poskušal priti do nje, saj bo mislil, da pokritost pomeni, naj jo pusti na miru. Da mu zato pripišemo manj iznajdljivosti, je krivično, in tudi zato je ustvarjanje tabel o bolj oziroma manj inteligentnih pasmah nerealno, saj se pri takih preizkusih najbolje odrežejo nevzgojeni psi, ki nič ne vedo o prepovedih, pa ni važno, katere pasme so.
Včasih grobo, danes prijazno
Nekoč je moral pes dopolniti eno leto, da si z njim lahko prišel v šolo, to pa zato, ker mladički ne bi prenesli šolanja, ki je bilo takrat opisano kot edino učinkovito. Pes je moral brezpogojno ubogati, če ni, je bil kaznovan. Pocuk za zatezno ovratnico, modeliranje sedenja in ležanja, torej pritiskanje k tlom, če ni počakal na prostoru, je doživel udarec s pasom, če se je kateri ojunačil in se uprl takemu učenju, ga je moral vodnik »premagati«, ker … da bo vedel, kdo je gospodar.
Pri devetih zablestelaKo govorimo o pametnih pasmah in primerni starosti za obisk pasje šole, moram opisati zgodbo iz zgodnjih devetdesetih let. V našo šolo je neki gospod pripeljal mlado mopsico. Z njim sta prišli žena in njuna starejša psička, prav tako mopsica, Melisa. Povedala sta, da so ju pred devetimi leti, ko sta hotela z njo na tečaj, zavrnili, ker da so mopsi preneumni za šolanje. Kako narobe in nestrokovno! Ker mi nismo mislili enako, smo na tečaj povabili obe in Melisa je v svoji skupini desetih psov izpit opravila najbolj uspešno. Skratka, kljub dobrim devetim letom se je naučila bolje izvajati vaje kot vsi ostali, tudi bolje kot njena mlajša »sestrica«.
Ubogi psi so kljub temu sodelovali, nikakor pa niso mogli šolanja doživljati kot nekaj prijetnega. Takoj ko je postalo jasno, da psi radi delajo že za prijazno besedo, še bolj pa za slastne priboljške, je šolanje postalo zabavno za vodnike in pse. In prav nagrajevanje je tisto, kar tudi starejše pse zanima in veseli.
Najbolj enostavno je šolati mladičke, vendar lahko tudi starejše pse naučimo marsikaj novega.
Spoznanje, da za učenje ni nikoli prepozno, je še najbolj pomembno za kužke, ki v zrelih leti ali na starost zamenjajo lastnika, pa se v prvotnem domu niso ukvarjali z njimi.
*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli Švrk, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk