Udomačile so se same

Verjetno se vsi lastniki psov strinjajo, da so mačke svojeglave in neverjetno samozadostne. To pa še zdaleč ne pomeni, da niso kdaj osamljene: tudi mačke hrepenijo po človekovi družbi, izkazovanju naklonjenosti in ljubezni, tudi one občutijo navezanost na človeško družino. A pripadnost izkazujejo redkeje in povsem drugače kot psi, ugotavljajo tako lastniki muc kakor strokovnjaki, ki jih obravnavajo.

Na človeka se obrnejo predvsem takrat, ko kaj potrebujejo ali si želijo, denimo ljubkovanje, hrano, družbo, igro, tudi tolažbo, se strinja večina. Kdor meni, da bo lahko mačko ukrotil z ukazi, se pač moti. A to še ne pomeni, da so te živali sebične in samovšečne, poudarjajo japonski strokovnjaki, ki ugotavljajo, da gre izvor zanimivih vedenjskih vzorcev iskati v mačji evoluciji oziroma začetkih udomačitve.

Raziskovalci z univerze v Tokiu so nedavno znova potrdili, da mačke še kako dobro prepoznavajo tako glas svojega lastnika kot svoje ime, a se nanju preprosto ne odzivajo – ker se jim ne ljubi oziroma nimajo potrebe po tem. V preprosti študiji so preizkusili 20 mačk, ki so jih iz drugega prostora po imenu klicali tako neznani prostovoljci kot lastnik. Pri tem so opazovali gibanje mačjega telesa, ušesa, rep in glavo ter morebiti spremenjen pogled in premik tac. Mačke so po odzivu sodeč, predvsem nagibu glave v smer, od koder je prihajal klic, in striženju z ušesi, prepoznale svoje ime, sploh so pokazale radovednost, ko so zaslišale lastnikov glas, a jih noben klic ni dovolj pritegnil, da bi se namenile iskat klicatelja, tudi svojega lastnika ne.

Odzivi so povsem drugačni od pasjih, ugotavljajo japonski raziskovalci, ki razloge iščejo v obdobju pred kakšnimi 9000 leti, ko je človek prvič udomačil mačko, in sicer manjšo divjo vrsto Felis silvestris. Točneje, ko se je ta pri človeku udomačila sama. Takratna družba je namreč razvijala poljedelstvo, mačke pa so se postavile v vlogo braniteljic zalog žita in prežale na glodavce. Potrebe, da bi upoštevale napotke človeka, torej ni bilo, saj so si poslanstvo izbrale kar same in ga tudi odlično opravljale – v nasprotju s psom, ki je začel zvesto slediti človeku in se neposredno ter zanesljivo odzivati na njegove ukaze.


A tako mačke kot psi so ne glede na evolucijsko izhodišče danes nepogrešljivi človekovi prijatelji: kljub povsem drugačni interakciji se lastniki obojih strinjajo, da je življenje s temi štirinožnimi ljubljenci, ne glede na to, ali lajajo ali mijavkajo, polnejše in srečnejše.