Ulični maneken za 21.490 evrov

Zlatan Ibrahimović, za nekatere švedski filozof ulice, je nekoč rekel, da gre fant lahko iz geta, a geto nikoli ne gre zares iz fanta. Vprašanje pred nami je obrnjeno. Je sijoče lepi in mondeni streetfighter V4 lahko zapustil milanske modne brvi in se zares zbližal z golimi pestmi ulice?

Pogled na cenik pove, da ne, saj z izhodiščno ceno 21.490 evrov fantom v klubu golih pesti sporoča, da se ceni višje. Po drugi strani cena pove samo to, da bodo po njem segli predvsem tisti, ki si lahko privoščijo plačati več. Od na primer yamahe MT-10, ki je zgolj eden od tekmecev, ki se lahko suvereno postavijo pred napudranega Italijana. In to tako po vozniških užitkih, moči in sploh vsem, kar med vožnjo šteje, stane pa skoraj osem tisoč evrov manj.

Tu je še nekaj drugih fantov iz različnih uličnih klanov: aprilia, BMW, KTM ... Ampak kot rečeno, vse to je nepomembno, ker tisti, ki kupi tega ducatija, dobi, kar je plačal. Tudi s tem, da lahko, ko ga parkira v mestu, dolgo opazuje, kako se ob njegovo umetnino lovijo pogledi otrok in starejših, pogledajo ga mame in slikajo ga fantje. In vsem je jasno, da nekaj, kar je videti drago, pač ne more biti poceni.
 

Slečeni dirkač

Streetfighter je slečeni derivat epske dirkaške lepotice panigale V4, ki smo jo na poletni sprehod peljali preteklo poletje. A prilagoditev ni bila tako enostavna, kot so v tovarni mislili na začetku. Ideja je bila, da slečejo panigale, dodajo kakšno malenkost in imajo novega cestnega bojevnika. Tako je mislil tudi Alessandro Valia, ki se ga je prijel vzdevek Mr. Ducati. Valia je veliko več kot le hišni testni voznik, saj je vpet v razvoj vseh motociklov od ideje do prodaje.

Ko pride čas za prve vožnje, je prav on tisti, ki iz njih iztiska vse atome moči. To počne tako na dirkališču, kjer je kot nekdanji dirkač zelo domač, kot na običajnih cestah, od katerih mu je še posebno pri srcu tista na prelaz Furka. To je prelaz, na katerem se je James Bond (Sean Connery) leta 1964 z astonom martinom DB5, ki je že imel GPS (!), podal v cestno dirko po serpentinah. Lovil je Tanio Mallet v takrat komaj dobro rojenem fordu mustangu.
 

Na krilih

Kakor koli že, Alessandro je rekel, da je slečeni V4 pri večjih hitrostih bistveno preveč nemiren in grob. Občutek na krmilu je bil, da sprednje kolo ni vselej v idealnem stiku s podlago. Šli so skozi celoten proces predelave, spreminjali mapo motorne moči, do onemoglosti nastavljali vzmetenje ter se celo dodatno leto ukvarjali s končnimi nastavitvami. Potem pa je Alessandro inženirjem predlagal, da prestavijo sprednja krila iz modela panigale V4 R na streetfighterja.


Mimogrede, pritisk zračnega toka na sprednje kolo pride do izraza šele pri velikih hitrostih, izmerili so, da krila pri 270 km/h dodajo 28 kg sile na prednje kolo. To so izračunali v Bologni, jaz pa povem, da je veter na tem golem motociklu tako neposreden, da se moraš privezati in prilepiti nanj, da te pri velikih hitrostih ne odpihne. Tako tudi mora biti.
 

Kupiti ali ne kupiti

Sto kilometrov na uro se na streetfighterju čuti kot sto kilometrov na uro, medtem ko bi se na modelu panigale zdelo kot blag vetrc. Veter je sicer odličen varnostni pripomoček. Še posebno pri V4, ki z mesta tako potegne, da adrenalin iz možganov brž izklopi varovalke, zato hitro dosežete avtocestno hitrost 130 km/h.


Desmosedici, ta lepo oblikovani kos zlitine, ki je srce moči, udari s 153 kW (208 KM), cel stvor pa tehta vsega 201 kilogram. Številke povedo vse. Le tega ne, da je delovanje elektronike (ABS za ovinke, DTC, DWC, DSC, EBC) prav tako navdušujoče kot videz sam. In da je geometrija narejena tako, da je zadnje kolo potisnjeno nekoliko bolj nazaj, kar pomeni, da tudi pri zelo močnem pospeševanju ostane sprednji del dolgo pri tleh.

Vprašanje, ki sem ga na cesti slišal najpogosteje: ali je bolj uporaben kot panigale? Je, vsekakor. Sedež je udobnejši, krmilo višje, na daljših vožnjah povzroča manj bolečin v zapestjih, bolj in lažje je okreten v mestu. Razlogov, da ga ne kupite, je torej pravkar zmanjkalo.