V dežju je lepljiv, v suhem svetleč (FOTO)
Jelenova ščitovka, Pluteus cervinus, se je že začela pojavljati na trhlem lesu vseh mogočih listnatih dreves in štorov. Ponekod jo imenujejo tudi jelenova goba in je ena od vrst, ki začnejo kmalu rasti. Z njivnico (Agrocybe) ali katero drugo sedaj rastočo vrsto nima nobene zveze, saj spada v čisto drugi rod: Pluteus – ščitovke.
Prvotno jo je leta 1762 opisal nemški filozof Jacob Christian Schäfer in jo imenoval Agaricus cervinus. Današnje znanstveno ime ji je leta 1871 dal slavni nemški mikolog Paul Kummer. Ime rodu Pluteus prihaja iz latinščine in pomeni ščit. Epitet oz. pridevek cervinus izvira iz latinskega cervus – jelen; ime jelenova se najverjetneje ne nanaša na barvo jelena, ampak na lističe, ki jim na robovih štrlijo rogovom podobni sterilni izrastki (cheilocystide). Ti so lahko velikokrat močno obarvani, robove lističev naredijo drugačne barve od ostalega dela lističa ali cevke in s tem mnogokrat omogočijo določitev gobe brez mikroskopa. Prav takšna je jelenova ščitovka, ki jo zlahka določimo brez mikroskopa.
Zaradi rožnatih lističev jo lahko nepoznavalci zamenjajo za rdečelistko.
Goba raste na trhlem lesu listavcev in iglavcev, navadno od aprila pa vse do novembra. Je precej pogosta. Premer klobuka ima od 8 do 15 cm in ni posebej debel, razen v mladosti. Najprej je izbočen, nato se razpre in zravna. Je jelenove barve, rjav in siv, v sredini malo temnejši in po celi površini s temnejšimi radialnimi progami. V vlažnem vremenu je lepljiv, v suhem svetleč. Lističi so mladi beli, nato postajajo vedno bolj rožnati, saj so te barve trosi gobe. Pri starih gobah postanejo rjavi. So gosti, široki in tanki ter z veliko vmesnimi manjšimi lističi. Bet je od 6 do 12 cm visok, valjast in gomoljast v dnišču. Je bel s podolžnimi temnejšimi vlakni. Je poln in trd in v starosti ne postane votel.
Meso je belo, nežno, krhko in ni preveč debelo ter izdatno. Vonj in okus ima rahlo po repi ali redkvici. Pri nas je goba užitna, ponekod v svetu pa odsvetujejo nabiranje, ker naj bi imelo nekaj ljudi po uživanju želodčne težave. Če jo že nabirate, naj bo v manjših količinah, saj nima neke kulinarične vrednosti.
Pri nas je goba užitna.
Zaradi rožnatih lističev jo lahko nepoznavalci zamenjajo tudi za kakšno rdečelistko, vendar je razlika v tem, da rdečelistke ne rastejo na lesu, ampak na tleh. Pri nabiranju je pač potrebna pazljivost, drugače lahko pride do kakšne neljube zamenjave in s tem zastrupitve. Da se temu ognemo, nabiramo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo. Za boljše poznavanje gob se lahko včlanite v katero gobarsko društvo, ki jih je v Sloveniji precej. Vedno boste dobrodošli!
