V krožkih naj uživa

Interesne dejavnosti, kot pove že poimenovanje, naj predstavljajo otrokove interese, pravi dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja iz Kranja. »Pri teh dejavnostih otrok tako najde tisto, kar ga veseli in ob čemer lahko 'pozabi na čas'. Za nekatere je to trening košarke, za druge lokostrelstvo, za tretje igranje klavirja.«


Namen interesnih dejavnosti je, da otrok ob njih bolje spozna sebe in se preveri na področjih, ki jih šolski sistem nujno ne vključuje v učne načrte, žal pa je izbira včasih le navidezno otrokova in je lahko zgolj odraz njegove želje po ugajanju odraslemu, ki bi se želel z otrokovim znanjem pohvaliti in uživati v njegovih dosežkih, opozarja psihologinja. »Starši naj bodo pazljivi, da otroka ne prepričujejo, naj vztraja pri dejavnostih, za katere nima motivacije, oziroma naj se trudi, čeprav je ob tem čutiti, da mu je v breme.« To se lahko kaže tako, da mu ne uspe narediti domačih nalog, je v šoli zaspan, se izmika pripravi na dejavnost oziroma domačemu delu, denimo vadbi inštrumenta. »Če učenec dejavnost obiskuje z veseljem, mu ni pomemben dosežek, se ne primerja z drugimi, ne doživlja stresa ob tem, kako se bo izkazal. Tako otroku kot staršem naj bo zato vodilo veselje do dejavnosti, s katere se vrača nasmejan in vedoželjen. Staršev naj ne zanima, ali je na treningu koga prehitel, ali je na nastopu blestel, ali je na natečaju osvojil prvo nagrado.«

Katere in koliko?

Mnogi starši se sprašujejo, ali naj otroku, sploh mlajšemu, pomagajo pri izbiri ali naj mu jo povsem prepustijo. Naj pregledajo ponudbo (tudi zunaj šole) in mu predstavijo dejavnosti, za katere morda sploh ni vedel (na primer sabljanje)? Glede na storilnostno naravnan šolski sistem naj bodo interesne dejavnosti nekakšna protiutež. Pomembno je, pravi sogovornica, da otrok predvsem uživa in se uči nečesa novega, zanimivega. Tekmovalnost in osredotočenost na rezultat otroku lahko pomenita izziv, lahko pa je to zanj vir stresa. Zato potrebuje odraslega, da mu interesno dejavnost predstavi kot nekaj, kar bo predvsem izpolnilo njegov prosti čas. V prvi triadi naj izbere eno, mogoče dve dejavnosti, saj se tako uči postopno usklajevati svoj urnik. Pomembno je namreč, pojasnjuje dr. Sabina Jurič Šenk, da mu uspe uskladiti svoje šolske obveznosti, druženje s prijatelji, domače zadolžitve in šele potem pridejo na vrsto dejavnosti, ki bogatijo njih same.


»V drugi triadi, ki z vidika šolskega sistema predstavlja pomemben korak k večjemu obsegu snovi, naj otrok vseeno ohrani interesne dejavnosti, ne priporočam pa več kot tri. Šele v zadnjem triletju je mladostnik že tako samostojen in se zadosti pozna, da lahko sam predvidi, koliko obšolskih zadolžitev mu bo uspelo umestiti v svoj urnik. Je pa res, da v tem obdobju zaradi želje po druženju s prijatelji, tako osebno kot virtualno, želja po interesnih dejavnostih največkrat upade. Če se mladostnik izogiba vsaki dodatni šolski in obšolski obveznosti, pa potrebuje odraslega, ki ga motivira tako, da osmisli dodatna znanja, oddih ali spoznavanje sebe prek udejstvovanja zunaj šole.«