V Madonni se peni ferrari

V Madonni di Campiglio Alpe srečajo Dolomite. Medtem ko poleti privablja vse, ki hočejo pobegniti pred vročino, se v idiličnem okolju nadihati svežega zraka in narediti kaj dobrega za svoje zdravje, postane pozimi pravi raj za ljubitelje alpskega smučanja.

Še tako zahteven smučar bo tukaj našel proge, na katerih bo lahko pokazal vse svoje sposobnosti, a na širokih in skrbno urejenih smučiščih bo lahko uživala tudi družina s povprečnim smučarskim znanjem. Princip tukaj namreč je, da z vsake gore v dolino vodita vsaj dve progi. Ob črni, za tiste najbolj izkušene mojstre vijuganja, do modre ali rdeče za tiste, ki hočejo na smučanju preprosto samo uživati.

Vsega skupaj je v tem biseru province Trentino, ki poleg Madonne obsega še območja okoliških zaselkov Folgarida, Marilleva in Pinzolo, kar 150 kilometrov prog, ki so s številnimi sodobnimi žičnicami med seboj tako povezane, da nikjer ni zastojev oziroma čakanja. Vse je urejeno tako, da se lahko smučar čim bolj brezskrbno poda na nepozabna potepanja po čarobno lepem visokogorju.

Posebno poglavje je seveda kulinarika, na katero so Italijani tako ponosni. Tukaj so kar tri prestižne restavracije, ki se ponašajo z Michelinovimi zvezdicami, a v vseh pogledih nadpovprečna je tudi ponudba v smučarskih kočah. Seveda koča ni več pravi izraz, kajti vsak gostinski objekt tukaj hoče biti nekaj posebnega. V vseh pogledih najbolj izstopa Chalet Fiat, kjer so se dolga leta ob svojih rednih srečanjih dobivali dirkači formule 1. Popiti kozarec penine ferrari na s soncem obsijani terasi in ob tem občudovati slikovite vršace v verigi Dolomiti di Brenta je res doživetje posebne vrste.

Ob tem velja kar takoj dodati, da cene v primerjavi s Cortino in Alta Badio, ki sta nam bližji, da ne omenjam gostišč naše elite, niso nič posebnega. To še posebno velja za okoliške kraje. Našo novinarsko družbo je na primer v Folgaridi gostil imeniten wellness hotel Luna s štirimi zvezdicami, vse cene pa so bile najmanj primerljive s podobnimi objekti v Kranjski Gori.

Vinska karta je ponujala nekaj presežkov, prav tako meni s štirimi hodi. Pozabite na zbadljivko o špagetarjih – za največje presenečenje sta poskrbela meso in sladica. O sirih tako ali tako že dolgo vemo, da v vsaki navadni delikatesi v Dolomitih dobiš za 10 ali 15 evrov kilogram najboljšega sira na svetu. Pa iz tega tam nihče ne dela velike drame.

Je pa še vedno drama, če kjer koli v Italiji prideš gol iz savne. Na srečo domači gostje tokrat v Luni niso prevladovali, angleški, ki so bili v večini, pa so se raje zadrževali pri dobro založenem šanku. Tako sem si za prosto popoldne lahko skoraj sam privoščil vse razkošje ugodnega počutja, ki ga ponujata voda in prava toplota. Torej nekaj, kar pri nas zdaj že nekaj časa velja skoraj za greh, če ne že za subverzivno dejavnost. A je bilo tudi samo smučanje precej časa sumljivo. In na neki način seveda še vedno je. Na območju Madonne se sicer dovolj skrbno držijo vseh novih predpisov, nekateri jih očitno včasih sicer precej begajo, a kljub temu se zdi, da prav ničesar ne more ogroziti njihove dobre volje, gostoljubnosti in optimizma.

Eden izmed učiteljev smučanja, s katerimi smo se družili, mi je tako bolj mimogrede med vožnjo na sedežnici navrgel, stari denar bo pač zamenjal novi, kaj drugega pa se, upamo, ne bo spremenilo. In že sva bila na vrhu hriba. Sledil je še en sanjski spust v dolino. Spet smo se lahko povsem posvetili uživanju v belo-modri kombinaciji snega in neba. Za to tu živijo.