V muzeju učijo tudi hojo na hoduljah

ROGATEC – Muzej na prostem v Rogatcu prikazuje originalno stavbno in krajinsko dediščino širšega območja tega dela Slovenije. K tem muzejem, ki jim pravijo tudi skansen, lahko prištejemo še muzej na prostem Pleterje na Dolenjskem, Deželo kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem in ohranjene kašče iz Tuhinjske doline pri gradu Zaprice v Kamniku, ki ga upravlja Medobčinski muzej Kamnik. Zagotovo bi našli še kak manjši muzejski kompleks na prostem.
»Jedro rogaškega muzeja na prostem z originalnimi stavbami je z leti preraslo v največji slovenski muzej na prostem in kulturni spomenik državnega pomena,« pravijo na Zavodu za kulturo, turizem in razvoj Rogatec (ZKTRR).

Nominiran za evropski muzej leta

»Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta. Bogata programska dejavnost omogoča obiskovalcu, da kulturno izročilo nekdanjih graditeljev spoznava in raziskuje ter doživi svojo lastno izkušnjo dediščine. Muzej si lahko ogledajo invalidi na vozičkih, saj smo pri urejanju mislili tudi na njih,« še pojasnjujejo. V Muzeju na prostem Rogatec ob vznožju Donačke gore v avtentični štajerski krajini ohranjajo srednještajersko ljudsko stavbarstvo subpanonskega tipa, značilno za Obsotelje od 19. do sredine 20. stoletja. Gručasto razporejeni stanovanjski, gospodarski in obrtniški objekti so res avtentični in vse skupaj je videti kot etno vasica. »Tu se boste dejansko preselili za 100 do 200 let v preteklost, spoznali bivanjske in delovne navade tistega časa in občudovali objekte, ki so jih takrat gradili iz povsem lokalnih naravnih materialov ter s posebnim občutkom za funkcionalnost in estetiko,« pojasnijo na rogaškem zavodu.

Rojstna hiša pesnika Jožeta Šmita

»Nekateri objekti so originalni in so bili preneseni v muzej iz bližnjih vasi, nekateri pa so rekonstruirani po vzoru obstoječih okoliških stavb. Muzej sestavljajo stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje (hlev), svinjak, čudovit kozolec iz leta 1892, stranišče na štrbunk in tipični panonski vodnjak. Nekoliko novejše so kovačnica, trgovina na drobno Lodn, viničarska hiša (hiša iz vinograda) in čebelnjak. Objekti in njihova notranjost so taki, kot so bili nekoč, zelena okolica je zgledno urejena, pogled na strmo Donačko goro pa enkraten.« Kot prvi objekt so na zdajšnje mesto leta 1981 postavili stanovanjsko hišo, ki je še vedno osrednji objekt muzeja. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak in je bila v celoti prenesena na območje muzeja. V tej hiši se je rodil slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit. V celoti je izdelana iz lesa in krita s slamnato streho. Stene so ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Tla so ilovnata.

Kozolec iz leta 1892

Gospodarsko poslopje je zidano v nadstropje. Namenjeno je bilo različnim namenom: v levem delu je bila vinska klet, nad njo pa pod, kjer so s cepci mlatili žito. V desnem delu je bil hlev. V hiši je bil ilovnat pod, štala je imela lesene podnice, delno tudi zato, da so hlev lažje čistili. Na sprednjem delu so late kot v kozolcu, ob sprednji steni je stiskalnica za grozdje.
Kozolci so slovenska posebnost. V Rogatcu stoji najpopolnejši tip – dvojni kozolec ali toplar. Namenjen je bil sušenju sena in drugih pridelkov, tudi koruze, pod njim so kmetje spravljali vozove in razno orodje. Kozolec v muzeju je bil postavljen leta 1892, o čemer priča vrezana letnica na tramu, v vasi Prišlin na Hrvaškem. Posebnost so podporne rozete. Izdelane so v obliki stiliziranih S-linij in okrašene s šesterokotnimi rozetami – enako kot nosilni tram v hiši.
V svinjaku je prostora za štiri prašiče, v podaljšku je listnica. Sprednji del nadstropja ima late kot kozolec. V pokritem hodniku se še danes suši slama za popravljanje slamnatih streh. Na latah se suši repno in korenjevo listje za borno prehrano svinj pozimi. Svinjak, ki je razstavljen v muzeju, so zgradili v 50. letih prejšnjega stoletja po tradicionalni zasnovi.

Brez poslikanih panjskih končnic

Čebelarstvo je vedno imelo pomembno vlogo v življenju Slovencev. Med so uporabljali kot sladilo, zdravilo in pomirjevalo. Iz voska so delali sveče. Iz medu so pekli pecivo in pripravljali različne pijače. Tudi Rogatec ima bogato čebelarsko tradicijo. Med obema vojnama je bila tukaj lectarija. Že v 19. stoletju je samostojen čebelnjak postal sestavni del kmetije. Na tem območju pod Donačko goro se do druge svetovne vojne niso uveljavili sicer po preostali Sloveniji razširjeni panji kranjiči, zato bi tu zaman iskali poslikane panjske končnice.

»Samo ogledovanje objektov je veliko premalo, da bi podrobneje spoznali življenje in delo nekoč,« še dodajajo na Zavodu za kulturo, turizem in razvoj Rogatec. »V muzeju je zato poskrbljeno za organizirano vodenje, ob tem pa izvajamo zanimiv pedagoški program aktivnih etnoloških delavnic za mladino in odrasle, muzejske demonstracije in učne delavnice domačih obrti, kmečkih opravil in kulturnega izročila, kot so peka kruha, pletenje iz ličja in šibja, ročno tkanje, kovaštvo, kamnoseštvo, kuhanje in lupljenje vrbovega šibja, velikonočne butare in košarice iz testa, božične šprudle, piščali iz lubja in hoja na hoduljah.«