V osrčju pohorskih gozdov
V Ribnici na Pohorju najdemo mir in sprostitev ter se hkrati naužijemo čistega zraka.
Odpri galerijo
Pozimi smučanje, poleti pa je Ribnica (715 metrov nad morjem) tudi izhodišče za planinske poti. Letos je priložnost, da namesto morskega zraka novi gostje okusijo planinsko svežino. V Ribnici imajo namreč več kot štiristo turističnih postelj.
Dva kilometra od občinskega središča stoji vas Josipdol z okoli 400 prebivalci, kjer je izredno zanimiv in poučen muzej na prostem. Kraj, ki ga sestavljajo trije zaselki, je prvič omenjen leta 1800, ko se je tam začelo razvijati glažutarstvo (steklarstvo), ki je bilo odločilno za nastanek vasi. Vzporedno so se razvili oglarstvo, žagarstvo in kovaštvo. Za potrebe glažut v dolini so skozi gozdove napeljali vodne riže (drče), po katerih so tovorili les. Še preden je zamrlo glažutarstvo, so leta 1880 v Josipdolu začeli izkoriščati kamnolome – v najboljših časih jih je v okolici delovalo kar pet. V začetku 20. stoletja, ko so steklarske peči dokončno
Krajani Josipdola so ponosni na svojo dediščino in ohranjajo spomin na minule čase. Domačini so se združili v kulturno-
Dolina sredi obširnih gozdov je odmaknjena od vsakdanjega vrveža. Temelje naselja so postavili konec 18. stoletja, ko so začeli izkoriščati bogate zaloge lesa. Hkrati je začela delovati prva glažuta, ki so jo kmalu povečali in dodali še eno. Pripeljali so češke mojstre in posodobili proizvodnjo. Izdelovali so belo in zeleno steklo kot tudi brušene in gravirane izdelke. Ime majhnega kraja je prav steklarstvo poneslo v svet, kajti njihovi izdelki so potovali daleč po svetu, po naročilu so delali tudi za Bližnji vzhod in Egipt.
Steklarstvo je cvetelo in sredi 19. stoletja je bilo tam zaposlenih do 90 delavcev, medtem ko je vas štela 200 prebivalcev. Leta 1872 je vas dobila zasebno šolo. Ko je proti koncu stoletja v steklarstvu nastopila kriza, se je lastnik lotil nove dejavnosti; začel je izkoriščati zaloge pohorskega granita, po starem so ga imenovali tonalit. Kamen je odporen, primeren je za talne obloge, fasade, stopnice, pločnike. Leta 1908 je josipdolsko posest kupil tovarnar z Vrhnike Josip Lenarčič in naslednje leto zaradi nerentabilnosti zaprl zadnjo glažuto na Pohorju ter se posvetil zgolj kamnoseštvu.
Obiskovalcem je na voljo lokalni turistični vodnik, ki s številnimi zgodbami in poznavanjem zgodovino popelje skozi čas. Z ureditvijo muzeja na prostem ter stalne muzejske zbirke so doslej privabili že veliko obiskovalcev. »Glažutarstvo in kamnoseštvo sta šli v zgodovino, zdelo se je, da bo izginilo vse. Ko je nekdo navrgel, da bo v tej naši dolini vse propadlo, da se bo treba izseliti, smo se zdrznili in odločili, da življenje tod ohranimo, in res, življenje se vrača v našo grapo, čeprav ni delovnih mest.«
Drvarji, ki so dan za dnem pripravljali les, so ves teden ostali v gozdu, za zavetje pa so si zgradili bivake, škurnce ali skorjevke. V preprostem bivaku, pokritem z drevesnim lubjem, so bili kurišče za pripravo hrane, ležišča in orodje. Enake bivake so imeli tudi oglarji, ki so v okoliških gozdovih kuhali oglje za potrebe železarstva. V okviru muzeja je na ogled tudi cimprana pohorska bajta z značilno arhitekturo za ta del Pohorja. Večji del je zgrajen iz 200 let starega lesa. Na celotnem območju Ribnice na Pohorju je to edina še ohranjena hiška, zato je dragocen prispevek k ohranjanju bivanjske dediščine. V bajti je muzejček s prvotno opremo in predmeti iz josipdolske okolice. Ob vsem tem pa so v Josipdolu v nekdanjem sokolskem domu postavili muzejsko zbirko, ki obiskovalca popelje skozi dvestoletno zgodovino Josipdola.
Dva kilometra od občinskega središča stoji vas Josipdol z okoli 400 prebivalci, kjer je izredno zanimiv in poučen muzej na prostem. Kraj, ki ga sestavljajo trije zaselki, je prvič omenjen leta 1800, ko se je tam začelo razvijati glažutarstvo (steklarstvo), ki je bilo odločilno za nastanek vasi. Vzporedno so se razvili oglarstvo, žagarstvo in kovaštvo. Za potrebe glažut v dolini so skozi gozdove napeljali vodne riže (drče), po katerih so tovorili les. Še preden je zamrlo glažutarstvo, so leta 1880 v Josipdolu začeli izkoriščati kamnolome – v najboljših časih jih je v okolici delovalo kar pet. V začetku 20. stoletja, ko so steklarske peči dokončno
ugasnile, je zaživelo kamnoseštvo in leta 1923 je lastnik kamnolomov zgradil ozkotirno železnico do Podvelke v dolžini 16 kilometrov. Ta veliki tehnični podvig je močno olajšal transport pohorskega tonalita do železniške postaje v dolini. V tem času je v kamnolomih v Josipdolu delalo tudi do tristo delavcev. Ozkotirno progo so ukinili leta 1956, kamnoseštvo pa je životarilo do leta 1984. Pohorski tonalit izkoriščajo le še v enem zasebnem kamnolomu.
Krajani Josipdola so ponosni na svojo dediščino in ohranjajo spomin na minule čase. Domačini so se združili v kulturno-
etnološko in turistično društvo ter postavili muzej na prostem, ki živo predstavlja zgodovino nekoč živahnega kraja. Postavili so kamnoseško uto, steklarsko peč, kovaško delavnico, stroj za izdelavo kamnitih kock in maketo vodne riže ter bivališče za gozdarje (škorice ali skorjevke). Ob vsem tem pa so v Josipdolu v nekdanjem sokolskem domu postavili muzejsko zbirko, ki obiskovalca popelje skozi dvestoletno zgodovino Josipdola.
Dolina sredi obširnih gozdov je odmaknjena od vsakdanjega vrveža. Temelje naselja so postavili konec 18. stoletja, ko so začeli izkoriščati bogate zaloge lesa. Hkrati je začela delovati prva glažuta, ki so jo kmalu povečali in dodali še eno. Pripeljali so češke mojstre in posodobili proizvodnjo. Izdelovali so belo in zeleno steklo kot tudi brušene in gravirane izdelke. Ime majhnega kraja je prav steklarstvo poneslo v svet, kajti njihovi izdelki so potovali daleč po svetu, po naročilu so delali tudi za Bližnji vzhod in Egipt.
Steklarstvo je cvetelo in sredi 19. stoletja je bilo tam zaposlenih do 90 delavcev, medtem ko je vas štela 200 prebivalcev. Leta 1872 je vas dobila zasebno šolo. Ko je proti koncu stoletja v steklarstvu nastopila kriza, se je lastnik lotil nove dejavnosti; začel je izkoriščati zaloge pohorskega granita, po starem so ga imenovali tonalit. Kamen je odporen, primeren je za talne obloge, fasade, stopnice, pločnike. Leta 1908 je josipdolsko posest kupil tovarnar z Vrhnike Josip Lenarčič in naslednje leto zaradi nerentabilnosti zaprl zadnjo glažuto na Pohorju ter se posvetil zgolj kamnoseštvu.
V gozdu v bližini Ribnice raste veličastna Sgermova smreka, naravni spomenik in družinski ponos kmetije Sgerm. Geodetsko izmerjena višina znaša 62 metrov in je najvišja v Sloveniji in tudi v srednji Evropi. In kljub visoki starosti – okoli 260 let – je še vedno vitalna in še vedno raste.
Obiskovalcem je na voljo lokalni turistični vodnik, ki s številnimi zgodbami in poznavanjem zgodovino popelje skozi čas. Z ureditvijo muzeja na prostem ter stalne muzejske zbirke so doslej privabili že veliko obiskovalcev. »Glažutarstvo in kamnoseštvo sta šli v zgodovino, zdelo se je, da bo izginilo vse. Ko je nekdo navrgel, da bo v tej naši dolini vse propadlo, da se bo treba izseliti, smo se zdrznili in odločili, da življenje tod ohranimo, in res, življenje se vrača v našo grapo, čeprav ni delovnih mest.«
Drvarji, ki so dan za dnem pripravljali les, so ves teden ostali v gozdu, za zavetje pa so si zgradili bivake, škurnce ali skorjevke. V preprostem bivaku, pokritem z drevesnim lubjem, so bili kurišče za pripravo hrane, ležišča in orodje. Enake bivake so imeli tudi oglarji, ki so v okoliških gozdovih kuhali oglje za potrebe železarstva. V okviru muzeja je na ogled tudi cimprana pohorska bajta z značilno arhitekturo za ta del Pohorja. Večji del je zgrajen iz 200 let starega lesa. Na celotnem območju Ribnice na Pohorju je to edina še ohranjena hiška, zato je dragocen prispevek k ohranjanju bivanjske dediščine. V bajti je muzejček s prvotno opremo in predmeti iz josipdolske okolice. Ob vsem tem pa so v Josipdolu v nekdanjem sokolskem domu postavili muzejsko zbirko, ki obiskovalca popelje skozi dvestoletno zgodovino Josipdola.