Varnost na kolesu nekoč in danes
V zimskih dneh so kolesa morda mirovala, a učenci osnovnih šol, ki sodelujejo v programu Varno na kolesu, so se pripravljali na novo sezono. Hladnejše mesece so izkoristili za utrjevanje prometnega znanja, da bodo spomladi pripravljeni na nove kolesarske dogodivščine. Z doslej opravljenimi nalogami izpostavljajo pomembnost medgeneracijskega povezovanja, pri čemer so za nasvete in napotke pri reševanju nalog povprašali svoje dedke in babice.
Kako je bilo včasih
V okviru razpisa Varno na kolesu so učenci v prvem polletju opravljali naloge, s katerimi so preverjali, kako so prometno znanje pridobivali nekoč, kaj se je v zadnjih letih na tem področju spremenilo in kako pomembno prevozno sredstvo je bilo včasih kolo.
Učenci OŠ Cirkovce so se tako pogovarjali z Jožico Plajnšek, babico in upokojeno učiteljico, ki je bila na osnovni šoli kar 35 let odgovorna za poučevanje prometne vzgoje. Že takrat je verjela, da je znanje o varnem ravnanju in udeležbi v prometu enako pomembno kot osnovna izobrazba. Spomni se časov, ko so učenci nosili policijske uniforme, da so bili prepoznavni med nadziranjem prometa v okolici šole, in skrbeli za red na šolskem dvorišču. Po uspešno opravljenih izpitih so takrat četrtošolci opravljali še vožnjo na poligonu in kolesarili v okolici šole. Šole pa niso želele prevzeti odgovornosti za organizacijo kolesarskih izletov.
»Včasih se je kolo uporabljalo za kratke razdalje, do trgovine, znancev ali prijateljev. Danes je drugače. Kolesarjenje je postalo pomemben del načina življenja in je priljubljena oblika rekreacije. Vse več je družin, ki nedeljske popoldneve izkoristijo za druženje na kolesih,« je poudarila Jožica Plajnšek.
Brez izpitov in čelad
Podobno prakso so potrdile tudi ankete učencev OŠ Veržej, OŠ Janka Modra Dol pri Ljubljani, OŠ Dobrova in OŠ Benedikt. Kolo se je nekoč največ uporabljalo za prevoz k maši, na njivo, po opravkih ali v trgovino. V šolo so navadno hodili peš. Ceste so bile večinoma makadamske, le manjšina se jih je v otroštvu vozila po asfaltiranih poteh. Urejenih kolesarskih poti, kot jih poznamo danes, niso imeli. Več koles (tri) so pri hiši imele le premožnejše družine, nekateri pa so si jih delili z brati ali sestrami. Mnogi so se naučili voziti med 5. in 7. letom starosti, nekateri pozneje, tudi po 12. letu, ko so dobili prvo kolo.
Kolesarjenje je postalo pomemben del vsakdanjega življenja.
Zanimiva je bila tudi ugotovitev, da v času, ko so naše babice in dedki obiskovali osnovno šolo, kolesarskega izpita niso opravljali, prav tako niso uporabljali čelad. Ustrezna zakonodaja, ki je urejala opravljanje kolesarskih izpitov, je bila sprejeta šele v 70. letih 20. stoletja.
Organizatorji programa Varno na kolesu, ki ga družba Butan plin s partnerji izvaja že 11 let, so prepričani, da je pri ozaveščanju o varnosti, poleg klasičnih učnih pripomočkov, ključno tudi medgeneracijsko povezovanje: »Starejši imajo bogate izkušnje in so lahko izvrstni mentorji mlajšim. Kolesarska kultura in pravila se nenehno spreminjajo in koristno je, da tudi mlajši s starejšimi delijo svoje znanje in jim pomagajo bolje razumeti spremembe v prometu.«
11 let se že izvaja program Varno na kolesu.
