Več na kupu jih smrdi po urinu (FOTO)
Marec je skoraj pri koncu, pa nismo našli kaj prida gob, značilnih za ta letni čas. Ponoči je še vedno hladno, vendar ni mraz razlog, da ne raste veliko gob, najpomembnejši je, da ni dovolj vlage.
Snega ni bilo tako rekoč nič, torej se nima kaj topiti, dežja ni skoraj nič, torej je občutno presuho, samo toplota čez dan pa ne more pognati gobic iz zemlje. Ampak nekaj primerkov se je vendarle prikazalo, zato bom opisala eno najznačilnejših gobic tega meseca – marčno polževko (Hygrophorus marzuolus).
To je najbolj znana goba, ki nas razveseli zgodaj spomladi. Nekoč so jih nabirali že pozno jeseni ali pa zgodaj spomladi, pogosto še pod snegom. Klobuk ima premera od 2 do 10 cm, sprva je polkrožen, proti robu močno spodvihan, pri odrasli gobi pa raven in na sredini udrt.
Kožica je v mokrem vremenu spolzka in lepljiva, v suhem pa gladka in fino polstena. Barva klobuka se zelo spreminja, od čisto bele, kadar raste popolnoma skrita pod listjem, do svetlo sive, starejše gobe pa so temno sive. Lističi so mladi beli, pozneje postanejo sivkasti. So debeli, široki, voskasti in se rahlo spuščajo po betu navzdol, kar je značilno za vse polževke.
Bet je od 3 do 10 cm visok in od 1 do 4 cm širok, mesnat, valjast, raven ali zavit. Pri mladih primerkih je poln, pri starejših in v suši pa postane votel. Sprva je bele barve, proti dnišču postane sivkast. Proti vrhu in pod klobukom je prekrit z belim poprhom, ki je videti kot ivje. Meso je debelo, bele barve, pod kožico klobuka sivkasto in prijetnega okusa.
Uspeva od februarja do aprila v iglastih, listnatih, najraje pa v mešanih gozdovih.
Kadar jih imamo v košari večjo količino, njihov vonj ni prav prijeten, saj smrdijo po urinu. Okusa vonj ne spremeni in tudi pri posamezni gobi tega ne zaznamo prav izrazito.
Marčnica raste od februarja do aprila (tudi do maja) v iglastih, listnatih, najraje pa v mešanih gozdovih, pod listjem, posamezno, največkrat pa skupinsko. Ni je mogoče zamenjati z nobeno strupeno gobo, ker v tem letnem času ne raste podobna strupena vrsta.
Vendar pa marčnic največkrat sploh ne opazimo, ker so skrite pod listjem in jih vidimo šele, ko so že odrasle. A izurjene oči gobarjev jih najdejo tudi pod listjem, treba je le znati dobro opazovati in si zapomniti prostor, saj jih na enem in istem mestu lahko nabiramo nekaj let.
Ni je mogoče zamenjati z nobeno strupeno gobo.
Marčna polževka je primerna za vse vrste gobjih jedi, in ker so prve sveže, poleg zimskih panjevk pozimi, je rižota z marčnicami prav dobra. Velikokrat sem jo že pripravljala, in kdor jo je poskusil, je bil navdušen, saj je res odlična. Upam, da še ni prepozno, da jih nekaj naberete in skuhate rižoto.
Vendar pa moram znova opozoriti, da ne iščemo gob agresivno, z grabljami in drugimi pripomočki, nekulturno, da je skoraj vsako pomlad na nekaterih rastiščih videti, kot bi ril buldožer. S takšnim ritjem in grabljenjem lahko resno poškodujemo micelij in nevede iztrebljamo vrste gob.
Nekatere so zaradi nepravilnega nabiranja že skoraj izumrle. Zato znova apel vsem nabiralcem: čuvajmo gobe, gozd in naravo, ker nam bo hvaležna in nam bo vrnila v večkratni obliki!