Veste, da obstaja užitna mušnica?

Podaljšano mušnico (Amanita excelsa) je prvi opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries leta 1821, v rod mušnic (Amanita) pa jo je uvrstil Paul Kummer leta 1871 in jo imenoval Amanita excelsa. Pozneje je imela še več imen, npr. Amanita spissa ipd., danes pa se imenuje, kot se je prvotno. Ta precej velika siva do sivo rjava goba ima zelo spremenljiv videz, najpogosteje pa jo srečujemo v vseh vrstah gozdov po vsej Evropi.


Klobuk ima premera od 5 do 15 cm. V mladosti je kroglaste oblike, nato pa se razširi in razpre, rob je gladek. Površina je različnih odtenkov sive do sivo rjave barve, prekrita z belimi krpicami ali bradavicami, ki niso ostre, pogosto razporejenimi v koncentričnih krogih; dež jih lahko kaj hitro spere in je zato velikokrat gola. Mlajši primerki imajo lističe skrite pod kopreno, ki se z rastjo gobe trga in ostane kot obroček na betu. Lističi so široki, beli in gosti. Bet je dolg od 5 do 12 cm, bele barve, čokat in valjaste oblike, spodaj malce gomoljast, ampak brez ovojnice, vidni so obročki. Najprej je poln, nato počasi postaja votel. Zgoraj (nad obročkom) je navpično črtast, spodaj pa rahlo kosmičast. Na njem visi precej velik, bel in nažlebkan obroček. Meso je bele barve, pod kožico rahlo sivkasto, z vonjem po surovem krompirju in z rahlim okusom po redkvici. Trosi so bele barve, zato je trosni prah bel in tudi lističi so beli. Barva trosov namreč da barvo lističem. Če so trosi rdečkasti, so tudi lističi rdečkasti (primer rdečelistke).

Strupena zamenjava

Goba je užitna, zelo dobra in primerna za vse vrste jedi. Raste od pomladi do jeseni v mešanih in iglastih gozdovih, v precejšnjih količinah in je precej razširjena. Nekateri nepoznavalci bi jo morda lahko zamenjali s panterjevo mušnico (Amanita pantherina), ta v tem trenutku še ne raste, vendar se bo prav gotovo kmalu pojavila. Zato nabiranja, če je ne poznate dobro, ne priporočamo, saj je v primeru zamenjave s panterjevo mušnico zastrupitev zelo huda. Zamenjate jo lahko tudi (in to sem pravkar doživela na našem gobarskem srečanju) z rdečkasto mušnico (Amanita rubescens), ki je vsa – od klobuka, krpic, beta do dnišča in mesa – rdečkaste barve, zato tudi takšno ime. Vendar se nabiralci ne potrudijo dovolj, da bi dobro spoznali obe vrsti, saj hodijo po gozdu s knjigami, primerjajo iz ene in druge in se velikokrat hudo zmotijo. Potem pa, po mnogo gobarskih srečanj, ugotoviš, da se celo člani društva niso naučili prav veliko in naredijo tako usodne napake, kot se je to zgodilo na naši zadnji ekskurziji. Velikokrat te vprašajo, kako veš, da je to to in ne nekaj drugega? Moj odgovor je preprost: to je kilometrina – veliko ur v gozdu, videnih veliko vrst gob, tudi vse faze različnih vrst, veliko ob literaturi presedenih ur s povečevalnim steklom v roki in prižganim mikroskopom. Vendar je vse to delo zahtevalo tudi veliko časa in denarja. Razlikovanja gob se ni mogoče naučiti čez noč, potrebna so leta, nato pa nenadoma ugotoviš, da si za to svojo dejavnost porabil vse življenje. In ni mi žal!

Zato ponovno opozarjam, nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!