Volan nekoč in danes
Nekdaj je bil namenjen le za krmiljenje, zdaj je še nadzorni center; se bo kdaj umaknil iz avtomobila?
Odpri galerijo
Danes si avtomobila brez volana skoraj ne predstavljamo, toda na začetku avtomobilizma ni bilo tako. Prva motorna vozila so imela za nadzor smeri ročice, navdih za kaj bolj praktičnega je nato prišel iz sveta ladij, čolnov, kjer so se uporabljala okrogla krmila. Okrogli so volani še danes, funkcij pa imajo že skoraj preveč.
Že kmalu se je pojavila ideja o ojačitvi sile, ki je potrebna za krmiljenje, za vrtenje volana, da bi bilo to početje še manj naporno. Še posebno so se vozniki s tem mučili pri počasni vožnji, pri parkiranju. Eno prvih rešitev je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pripravil Francis Davis, inženir v družbi Pierce Arrow Motor Car. Že med drugo svetovno vojno je bilo menda kar več vojaških vozil opremljenih s servovolanom, po njej ga je kot prvi civilni avtomobil dobil ameriški chrysler imperial, rekli so mu hydraguide. Ta podpora volanskemu sistemu se je v naslednjih desetletjih širila in postopoma postala standard.
Rešitve volanskega sistema, s katerimi se vrtenje volana prenese na kolesi, so bile različne. Zdaj se že dolgo v glavnem uporablja gonilo z zobato letvijo, saj zavzema malo vgradnega prostora. Obstajajo še druge vrste gonil, na primer polž s segmentom ali gonilo s kroglico. Letev in volanski obroč povezuje volanski drog. Ta je ob nesreči in trčenju od spredaj vse do šestdesetih let učinkoval skoraj kot nabodalo. Da bi preprečili to nevarnost, so razvili teleskopski volanski drog, v sedemdesetih letih pa so v volanski obroč začeli vgrajevati varnostno blazino.
Da je čim bolj prilagodljiv za posameznega voznika, je volanski obroč danes vselej nastavljiv po višini, večinoma, a ne vedno, tudi po globini. Vmes so se na to temo dogajale še kake zanimive epizode. Ford je na primer v šestdesetih letih v modelu thunderbird ponudil opcijo, da se je, ko je bil avtomobil parkiran, volan pomaknil za 45 centimetrov proti sredini kabine, da je voznik lažje izstopil, v slovitem mercedesu 300 SL gullwing se je lahko zložil navzdol.
V zgodovini je imel različno število krakov, kot zelo posebna se v spomin prikrade žaba DS, ki je imela le enega. Najprej je bil volanski obroč dolga leta izdelan iz lesa, zatem iz jekla, nato iz aluminija in nazadnje iz magnezija.
Danes je obložen z bolj ali manj trdo plastiko, penasto gumo, slabšim ali boljšim usnjem. Večinoma je bil vselej okrogel, v športnih modelskih izvedbah spodaj prisekan, precej svojo pot je v sodobnih časih ubral Peugeot, ki ga je prisekal tudi zgoraj, na merilnike v tem primeru ne gledamo skozi volanski obroč, ampak čezenj.
V sodobnem času se je na volanu bolj ali manj vedno našel prostor za ime ali simbol znamke. Na ali ob njem pa so se že na začetku pojavljale še druge funkcije. Že davno troblja, prav tako so bila že zgodaj pripravljena obvolanska stikala za štarter, predvžig, dušilnik (čok), zraven je bila lahko prestavna ročica, pa seveda stikala za smernike, luči, brisalce ...
Z razvojem multimedijskih in varnostnih sistemov je volan v zadnjem desetletju vse bolj postajal nekakšen nadzorni center. Odvisno od proizvajalca danes na njem najdemo do 20 gumbov ali stikal, pri čemer se kdaj že postavlja vprašanje, ali jih ni preveč in ali niso predrobni.
Kaj pa v prihodnosti? Seveda hitro pomislimo na avtonomno vožnjo, ki naj bi pri uporabi avtomobila postopoma prinašala pomembne spremembe. Znana je lestvica petih stopenj. Že danes lahko pri drugi stopnji volan za kratek čas izpustimo, pri tretji naj bi bilo na avtocesti to možno že dlje časa. Četrta stopnja bi pomenila, da bi avtomobil lahko vozili mi ali pa bi ta vozil namesto nas, kar pomeni, da bi se volanski obroč umaknil v armaturno ploščo in vozniku omogočil več prostora.
So pa te stvari glede časa uvedbe še zelo negotove, še bolj pa peta oziroma končna stopnja, pri kateri bi avto vozil vedno sam in volan ne bi bil več potreben. Trenutno se zdi, da je avtomobil brez volana še močno oddaljena prihodnost.
Prvo vozilo z volanom je bil leta 1894 panhard 4 CV, z njim je Alfred Vacheron vozil na dirki Pariz–Rouen. Ni zmagal, a vendar je volan za nadzor smeri počasi začel zamenjevati ročično krmilo, avtomobil tako ni bil več podoben kočijam s konjsko vprego. Voznik ni potreboval več toliko moči, saj je za nekaj stopinj zasuka koles naredil več zavrtljajev volana. Do uvedbe legendarnega Fordovega modela T in z njim množične serijske proizvodnje je bil volan že bistveni element avtomobila.
Servovolan
Že kmalu se je pojavila ideja o ojačitvi sile, ki je potrebna za krmiljenje, za vrtenje volana, da bi bilo to početje še manj naporno. Še posebno so se vozniki s tem mučili pri počasni vožnji, pri parkiranju. Eno prvih rešitev je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pripravil Francis Davis, inženir v družbi Pierce Arrow Motor Car. Že med drugo svetovno vojno je bilo menda kar več vojaških vozil opremljenih s servovolanom, po njej ga je kot prvi civilni avtomobil dobil ameriški chrysler imperial, rekli so mu hydraguide. Ta podpora volanskemu sistemu se je v naslednjih desetletjih širila in postopoma postala standard.
Servovolanski sistem je dolga leta deloval s pomočjo hidravlike, nato jo je začela izpodrivati električna pomoč, predvsem zaradi manjše porabe goriva. Na začetku je bil s temi elektrosistemi občutek povratne informacije izpod koles slabši, z leti se je tudi to izboljšalo. Električna pomoč servovolanu je danes pomembna med drugim zato, da popravlja krmiljenje v različnih asistenčnih varnostnih pomagalih, na primer pri sistemu za ohranjanje vožnje na prometnem pasu, česar sicer vsi vozniki vedno ne maramo.
Ko volan naredi prostor vozniku
Rešitve volanskega sistema, s katerimi se vrtenje volana prenese na kolesi, so bile različne. Zdaj se že dolgo v glavnem uporablja gonilo z zobato letvijo, saj zavzema malo vgradnega prostora. Obstajajo še druge vrste gonil, na primer polž s segmentom ali gonilo s kroglico. Letev in volanski obroč povezuje volanski drog. Ta je ob nesreči in trčenju od spredaj vse do šestdesetih let učinkoval skoraj kot nabodalo. Da bi preprečili to nevarnost, so razvili teleskopski volanski drog, v sedemdesetih letih pa so v volanski obroč začeli vgrajevati varnostno blazino.
Da je čim bolj prilagodljiv za posameznega voznika, je volanski obroč danes vselej nastavljiv po višini, večinoma, a ne vedno, tudi po globini. Vmes so se na to temo dogajale še kake zanimive epizode. Ford je na primer v šestdesetih letih v modelu thunderbird ponudil opcijo, da se je, ko je bil avtomobil parkiran, volan pomaknil za 45 centimetrov proti sredini kabine, da je voznik lažje izstopil, v slovitem mercedesu 300 SL gullwing se je lahko zložil navzdol.
V 70. letih so v volanski obroč začeli vgrajevati varnostno blazino.
V zgodovini je imel različno število krakov, kot zelo posebna se v spomin prikrade žaba DS, ki je imela le enega. Najprej je bil volanski obroč dolga leta izdelan iz lesa, zatem iz jekla, nato iz aluminija in nazadnje iz magnezija.
Danes je obložen z bolj ali manj trdo plastiko, penasto gumo, slabšim ali boljšim usnjem. Večinoma je bil vselej okrogel, v športnih modelskih izvedbah spodaj prisekan, precej svojo pot je v sodobnih časih ubral Peugeot, ki ga je prisekal tudi zgoraj, na merilnike v tem primeru ne gledamo skozi volanski obroč, ampak čezenj.
Nadzorni center
V sodobnem času se je na volanu bolj ali manj vedno našel prostor za ime ali simbol znamke. Na ali ob njem pa so se že na začetku pojavljale še druge funkcije. Že davno troblja, prav tako so bila že zgodaj pripravljena obvolanska stikala za štarter, predvžig, dušilnik (čok), zraven je bila lahko prestavna ročica, pa seveda stikala za smernike, luči, brisalce ...
Z razvojem multimedijskih in varnostnih sistemov je volan v zadnjem desetletju vse bolj postajal nekakšen nadzorni center. Odvisno od proizvajalca danes na njem najdemo do 20 gumbov ali stikal, pri čemer se kdaj že postavlja vprašanje, ali jih ni preveč in ali niso predrobni.
Servokrmiljenje so iznašli že veliko prej, preden je postalo standard.
Kaj pa v prihodnosti? Seveda hitro pomislimo na avtonomno vožnjo, ki naj bi pri uporabi avtomobila postopoma prinašala pomembne spremembe. Znana je lestvica petih stopenj. Že danes lahko pri drugi stopnji volan za kratek čas izpustimo, pri tretji naj bi bilo na avtocesti to možno že dlje časa. Četrta stopnja bi pomenila, da bi avtomobil lahko vozili mi ali pa bi ta vozil namesto nas, kar pomeni, da bi se volanski obroč umaknil v armaturno ploščo in vozniku omogočil več prostora.
So pa te stvari glede časa uvedbe še zelo negotove, še bolj pa peta oziroma končna stopnja, pri kateri bi avto vozil vedno sam in volan ne bi bil več potreben. Trenutno se zdi, da je avtomobil brez volana še močno oddaljena prihodnost.