Vroči krompir razločevanja

Na prehodu v 20. stoletje je kljub občasno napetim nasprotnikom prevladalo, da jugoslovanska ideja ne more kaj dosti pridobiti s tem, da bi se Slovenci odrekli svoji individualnosti. V bran se ji je odločno postavil Ivan Cankar, ki je ob odmevanju balkanskih vojn ter na pragu prve svetovne vojne v ljubljanskem predavanju dejal: »Najbolj gnusni, res – gnusni! – pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi dal več zanj.« In je pribil: »Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino!«

Dediščina prve Jugoslavije

Ali združiti novo južnoslovansko državo po jasno določenih narodnih enotah ali se lotiti zlitja posameznih »plemen« v enotni jugoslovanski narod? Pomenu jasne razmejitve med Slovenci in Hrvati so se tudi v novi državi izmikali, češ da gre predvsem za upravno delitev znotraj enotne države. Nastanek Dravske banovine oktobra 1929 je po njeni upravni razdelitvi s Savsko banovino, ta je doživela nekaj popravkov avgusta 1931, že začrtal zdajšnjo meddržavno mejo. Ozemlje zahodneje od okraja Čabar je zasedala Italija, s tem pa vprašanje slovensko-hrvaške razmejitve na tem delu preložila na čas po drugi svetovni vojni.
Banovinska in povojna republiška meja pa ni sosednjih dveh narodov le razločevala, ampak je bila živahna in ljudi, ki so prehajali na eno in drugo stran, tudi povezovala in zbliževala. Že stoletja je kljub mitnicam med ogrskim in avstrijskim delom habsburške monarhije veliko Slovencev odhajalo na šolanje ali za delom v večja hrvaška mestna središča, kot so Varaždin, Zagreb, Karlovec in Reka oziroma Sušak. Na območju danes hrvaškega dela Istre je bil za Slovence posebno privlačen Pulj, manj tudi Pazin. V Pulju z okolico se je leta 1910 približno 5000 prebivalcev v popisu zapisalo slovenskemu pogovornemu jeziku. Tedaj, torej še pod Avstrijo, so v Pulju delovali slovenska društva in tudi čitalnica.

Popisne jezikovne zdrahe

Istra preseneča s svojo etnično pestrostjo, tako tudi znamenitega avstrijskega statistika, zgodovinarja in etnografa Karla Czoerniga (1804–1889), ki je nekaj časa služboval v Trstu, ob upokojitvi pa se je naselil v Gorici. Za nas so pomembne predvsem njegove raziskave in zatem objave o jezikovnih razmerah ob slovenski zahodni meji in delu južne. V Istri je našel številna prepletanja jezikovnih mešanic. Pa vendar se že njegova razmejitev med slovenščino in hrvaščino v Istri suče približno po današnji državni meji!

Vprašanje je spet, kdo in s kakšnimi nagibi je postavljal merila za istrsko jezikovno razmejevanje. V zgodovinskih navedbah pritegnejo začudenje podatki o občevalnem jeziku Istranov v zadnjih desetletjih pod Avstrijo. Za mnoge vasi do Mirne pa tudi čez njo, predvsem na območju Sovinjaka, Marčenegle in Baderne, so posamezni popisi pokazali visoke odstotke opredeljenih, da govorijo slovensko, že naslednjič pa so večinsko izjavljali, da govorijo hrvaško. Kaj je v resnici dalo takšne, povsem na glavo obrnjene rezultate, ne zna dandanašnji pojasniti nihče več.

Zapleti z mejo v Istri po letu 1991 so izzvali k besedi tudi uglednega zgodovinarja Boga Grafenauerja, da je med drugim opozoril, da imajo »razhajanja s Hrvati glede Istre« že globoke korenine, vsekakor tudi iz časa NOB: »Po kapitulaciji Italije je ZAVNOH (20. 9. 1943) prišteval k 'hrvatskim krajem' preprosto (vso) 'Istro' in jo v tem smislu hkrati z drugimi po Italiji anektiranimi deli pridružil 'matici zemlji – Hrvatskoj', medtem ko je vrhovni plenum OF (16. 9. 1943) razglasil pridružitev Sloveniji za 'Slovensko primorje'.«

Je vsaka stran upala na nekaj več, kot si je upala izreči na glas?