Vrtiček naj počiva
Od decembra pa tja do januarja si lahko vrtičkarji nekoliko oddahnejo, saj v teh mesecih vrt v glavnem počiva. Delo je osredotočeno na zaščito pred zmrzaljo in snegom ter pobiranje zimske zelenjave, med katero spadajo kodrolistni in brstični ohrovt, pa motovilec, rdeči radič in radič štrucar, rdeče in belo zelje ter špinača.
Ko pobiramo pridelek in preverjamo, kaj se dogaja z vrtičkom, pazimo, da hodimo po poteh in ne stopamo na gredice. Zemlja je namreč vlažna in hladna, lahko tudi zmrznjena, in s tem, ko bomo nanjo stopili, jo bomo zbili, postala bo še bolj trda in manj zračna. Če se temperature spustijo globoko pod ledišče, lahko pridelek, ki je ostal na vrtu, nekoliko zaščitimo s kopreno, še posebno motovilec in špinačo, različne vrste radiča pa poberemo, če se ne obeta prav mila zima.
Novembra smo sestavili visoko gredo, ki naj zdaj počiva, plasti se posedajo in pripravljajo na pomlad, ko bodo sprejele prva semena in sadike, tudi v rastlinjaku zdaj ni prav veliko dela, če nimamo v njem zasajene zimske solate in drugih rastlin, zato izkoristimo priložnost ter ga dodobra prezračimo in očistimo.
Ljubitelji zelenjave se bodo razveselili novice, da zima ne pomeni konec sveže domače zelenjave, obstaja kar nekaj vrst, ki jih lahko gojimo v zavetju štirih sten. V večje podolgovate cvetlične lončke denimo posejemo rukolo, ki bo na topli okenski polici hitro pognala, nato pa jo režemo enako, kot smo jo poleti zunaj. V kalilnikih ali steklenih kozarcih, na katere namesto pokrova pritrdimo gazo ali gosto mrežo, gojimo kalčke, v posebnih posodah mikrozelenjavo.
Semena za kalčke kupimo v specializiranih trgovinah z zdravo prehrano, jih stresemo v kozarec, a le toliko, da pokrijejo dno, nato pa čez noč namočimo v mlačni vodi. Zjutraj jo skozi mrežico odlijemo, kozarec pa položimo na pult. Naslednji dan vanj nalijemo nekaj vode, pretresemo in jo odlijemo.
Na vrtu bo še nekaj časa vztrajal brstični ohrovt, odvisno od temperatur tudi radič, špinača, motovilec, zelje ...
Postopek ponavljamo, dokler kalčki ne dosežejo želene velikosti. Največji so kalčki fižola mungo in soje, ti zavzamejo tudi največ prostora, med zelo priljubljene pa spadajo še kalčki redkvice, ki so nekoliko bolj pikantni, vrtne kreše in alfalfe. Če smo dovolj zgodaj na toplo prinesli zelišča, ki ne marajo mraza, bomo tudi v njih uživali še zelo dolgo, pazimo le, da jim ne bo prevroče. Najbolj optimalna temperatura za zelišča je med 16 in 21 stopinjami Celzija, če se le da, jih ne postavljamo v bližino radiatorjev. Višje temperature prijajo le baziliki, ki je tudi poleti najbolj zadovoljna na žgočem soncu.
Na okenski polici lahko v mrzlih mesecih gojimo različna zelišča.
Če njeni listi nenadoma potemnijo oziroma dobijo temne lise, nam sporoča, da jo zebe. Pozimi zelišča, da bi preživela in dočakala pomlad, potrebujejo veliko svetlobe, ne pa tudi vode. Preden jih zalijemo, s prstom vedno preverimo, ali je prst morda še vlažna, in zalijemo šele, ko je okrog korenin že izsušena. Kot pri drugih lončkih lahko namreč tudi njim zaradi premokre zemlje, v kateri se predolgo namakajo, zgnijejo korenine in rastlina bo propadla.
