Vrtnariti začnemo na papirju
Z vodenjem vrtnarskega dnevnika si olajšamo in poenostavimo delo, hkrati pa s sistematičnim urejanjem vrta zagotovimo boljše pridelke
Odpri galerijo
Vrtnarski začetniki, ki se z navdušenjem zapodijo v svojo prvo vrtičkarsko sezono, so skorajda brez izjeme prepričani, da bodo na pamet do potankosti poznali prav vsako ped svojega vrta in rastline, ki bodo rasle na njem. Seveda se bo že kmalu pokazalo, da še zdaleč ni tako in da sproti pozabljamo, kaj je bilo na gredi pred novo setvijo. Podobno kot nadobudne gospodinje, ki v zamrzovalnik spravljajo meso in zelenjavo in na vrečkah ne označijo vsebine, ko pa živila zamrznejo, ga ni junaka, ki bi razbral, ali so v paketu zrezki ali na kocke narezano meso za golaž. Tako je tudi na vrtu, če ne prej, naslednjo sezono ne bomo imeli pojma, kaj je raslo na kateri od gred.
Za vrtnarski dnevnik lahko izberemo navaden zvezek, če hočemo vanj risati ali skicirati, naj bo malce večjega formata, še bolje pa bo, če si omislimo zvezek ali mapo, v katero lahko poljubno vstavljamo dodatne liste oziroma odslužene odstranjujemo. Tako bomo lahko dnevnik dopolnjevali več let. Lahko ga opremimo tudi s fotografijami, tako nam ne bo treba vsega zapisovati.
Vrtnarski dnevnik ni nova pogruntavščina, čeprav je res, da so v obdobjih, ko je bila pismenost povprečnega človeka prej izjema kot pravilo, morali shajati brez tega. Izkušnje so v tistih časih prenašali kar po ustnem izročilu, in to precej uspešno, glede na to, koliko koristnih napotkov se je ohranilo do danes, hočeš nočeš pa so se dobro znašli tudi brez pripomočkov, ki jih imamo na voljo danes.
Zato v dnevnik narišimo skico vrta, ki ga je najbolje razdeliti na tri ali celo štiri dele, odvisno od velikosti. Idealno bi bilo, da bi vsako leto en del vrta počival, kar pa je možno le, če imamo dovolj prostora. Poleg kolobarja, ki narekuje, katere vrtnine sadimo drugo za drugo, je izjemno pomembno tudi upoštevanje dobrih in slabih sosedov. Najbolje se bomo znašli, če naredimo skice gred z vsemi podatki, kje in kdaj smo sadili ali sejali posamezne rastline. Poleg teh začetnih setev zabeležimo tudi vse poznejše, kar nam bo naslednje leto omogočilo, da bomo hitro in brez težav sestavili nov načrt vrta.
V dnevniku naj bo prostor tudi za zapise o semenih in sadikah, kdaj in kje smo jih kupili oziroma kako smo jih sami vzgojili. Beležimo tudi svoja opažanja ali izredne dogodke, na primer nenadni porast polžev ali katerih drugih škodljivcev, pa tudi posebne vremenske razmere, sušo, preobilje dežja ali točo. Zapisujmo skratka vse, kar se nam zdi pomembno in kar bi nam utegnilo pomagati pri vrtnarjenju v prihodnjih letih.
Olajšanje dela in načrtovanja
Zato skrbni, umni in zlasti sistematični vrtnarji o svojem delu pišejo vrtnarski dnevnik. Vodenje evidence, kdaj smo sejali, kdaj sadili in pobirali, pa seveda, kje so rasle določene rastline in kako smo skrbeli za njih, lahko pomembno olajša delo, načrtovanje vrta in hkrati izboljša rezultate pri vzgoji vrtnin. Tak dnevnik bo z leti postal izjemna zakladnica izkušenj in nasvetov, ki bodo lahko v pomoč pri delu tako avtorju kot drugim vrtnarjem.Za vrtnarski dnevnik lahko izberemo navaden zvezek, če hočemo vanj risati ali skicirati, naj bo malce večjega formata, še bolje pa bo, če si omislimo zvezek ali mapo, v katero lahko poljubno vstavljamo dodatne liste oziroma odslužene odstranjujemo. Tako bomo lahko dnevnik dopolnjevali več let. Lahko ga opremimo tudi s fotografijami, tako nam ne bo treba vsega zapisovati.
Vrtnarski dnevnik ni nova pogruntavščina, čeprav je res, da so v obdobjih, ko je bila pismenost povprečnega človeka prej izjema kot pravilo, morali shajati brez tega. Izkušnje so v tistih časih prenašali kar po ustnem izročilu, in to precej uspešno, glede na to, koliko koristnih napotkov se je ohranilo do danes, hočeš nočeš pa so se dobro znašli tudi brez pripomočkov, ki jih imamo na voljo danes.
Začnimo ga pisati že danes
Če se odločimo za vrtnarski dnevnik, se ga je najbolje lotiti pred začetkom sezone, pravzaprav je ravno zdaj idealni čas, da poiščemo primeren zvezek in začnemo načrtovati. Prav to je namreč prva vsebina, ki spada v dnevnik, načrtovanje vrta. Če vrt že imamo, dnevnika pa doslej nismo pisali, je velika verjetnost, da se ne spomnimo več prav natančno, kaj je raslo na kateri gredi, zato se moramo pri načrtovanju posevkov zanesti na občutek. Zelo verjetno se nam bo zgodilo, da se bomo pri sejanju in saditvi ušteli pri kolobarju. Zaradi tega sicer ne bo konec sveta, lahko pa bo vrtnarska sezona nekoliko manj uspešna.Zato v dnevnik narišimo skico vrta, ki ga je najbolje razdeliti na tri ali celo štiri dele, odvisno od velikosti. Idealno bi bilo, da bi vsako leto en del vrta počival, kar pa je možno le, če imamo dovolj prostora. Poleg kolobarja, ki narekuje, katere vrtnine sadimo drugo za drugo, je izjemno pomembno tudi upoštevanje dobrih in slabih sosedov. Najbolje se bomo znašli, če naredimo skice gred z vsemi podatki, kje in kdaj smo sadili ali sejali posamezne rastline. Poleg teh začetnih setev zabeležimo tudi vse poznejše, kar nam bo naslednje leto omogočilo, da bomo hitro in brez težav sestavili nov načrt vrta.
Koledar setve ali saditve
V vrtnarski dnevnik spada tudi koledar, kamor redno zapisujemo pomembne dogodke, na primer datum setve ali saditve, uporabo gnojil ali zaščitnih sredstev, tudi če uporabljamo ekološke. Običajno je preparate treba uporabiti v določenih časovnih intervalih, zato zmeraj zapišimo datum, kdaj smo na primer pršili paradižnik proti plesni. Tako bomo vedeli, kdaj je treba tretma ponoviti, pri kemičnih sredstvih pa je pomemben podatek tudi karenčna doba.V dnevniku naj bo prostor tudi za zapise o semenih in sadikah, kdaj in kje smo jih kupili oziroma kako smo jih sami vzgojili. Beležimo tudi svoja opažanja ali izredne dogodke, na primer nenadni porast polžev ali katerih drugih škodljivcev, pa tudi posebne vremenske razmere, sušo, preobilje dežja ali točo. Zapisujmo skratka vse, kar se nam zdi pomembno in kar bi nam utegnilo pomagati pri vrtnarjenju v prihodnjih letih.