Vsi hitijo na Kubo

Na skoraj vsakem koraku odzvanja glasba, ki premami še tako togega popotnika, da zacepeta z nogami in pomiga z ritko. Še zlasti če ob rumu, mojitu ali piňa coladi pozabi na zadržke. V enem trenutku si na popolni karibski plaži, v drugem pohajkuješ po čarobnih kolonialnih mestih, ki so s stavbami vred, s katerih odpada omet, videla boljše čase, a še vedno pričajo o nekdanjih bogatiji. In ko damo še gorko sonce, je kot na dlani, čemu Kuba mami turiste kot med muhe. Tudi slovenske, ki na tem skoraj povsem izoliranem otoku najdejo podobnosti z ureditvijo v naši nekdanji državi SFR Jugoslaviji.


»Vizumi so pošli, da smo morali hitro naročiti nove,« so januarja dejali na agenciji STA potovanja, kjer je precej preprosteje priti do kubanskega vizuma. In predvsem pravočasno, saj je tudi razpoloženje na kubanskem konzulatu na Dunaju v znamenju otoške počasnosti.

Še preden sem dobro dojela, da sem pristala na drugi strani Atlantika, že mi je prijazna gostiteljica case particular v Havani postregla z nekaj slovenskimi frazami. Nič čudnega, saj kar nekaj naših potovalnih agencij ponuja kubansko izkušnjo. Malce manj pričakovano pa sem nato skoraj vsak dan slišala materni jezik.


V hriboviti pokrajini Viňales, kjer se med kraškimi osamelci raztezajo tobačna polja, sem skoraj zašla v enklavo slovenskih turistov: samostojnih, v dvoje, družine in celo skupinice po 10 in več rojakov, ki so se jim poti prvič križale šele na Kubi in so jo nato pač sklenili mahniti skupaj naprej. Večina turistov sledi najbolj utečenemu severnemu krogu: Havana–Viňales–​Trinidad s skokom na plažo. Večina obiskovalcev želi videti in doživeti revolucionarno Kubo, saj se bo aprila končala skoraj 60-letna vladavina bratov Castro. »Nič se ne spreminja. In nič se ne bo spremenilo,« pa o predstavah o neizbežnih, bližnjih in korenitih spremembah podvomijo mnogi domačini. Če si le vzameš nekaj trenutkov za klepet.


Če je ta podkrepljen s steklenico ruma, še pogumneje spregovorijo o Kubi, ki ni Kuba z razglednic ali iz naših romantičnih predstav. Medtem ko mi hitimo tja, da ujamemo še zadnji vlak, ki pa morda še ne bo tako hitro odpeljal, bi si tam – kot sem brala med vrsticami – vendar želeli sprememb, čeprav le manjših in ne v smeri kapitalizma. Od enega od sogovornikov sem tako slišala kratko in jedrnato: »Kar potrebujemo, je naša Jugoslavija«.