Z biblijo za volanom po Cesti smrti

Bolivijska administrativna prestolnica, kot ji rečejo, po ustavi je namreč glavno mesto Sucre, leži na višini 3640 m in je zgrajena v kotlini, v kateri ima bivališče več kot milijon prebivalcev. Ker bi po ozkih hribovitih ulicah le s težavo kam prišli, so si omislili žičnico z gondolami. Podatka, da se bom morala z enega konca mesta na drugega peljati po zraku, sem se sprva ustrašila, a ko sem izvedela, da so naprave skonstruirali Švicarji, je strah izpuhtel. Gondole tečejo kot urica, razgled na žici pa je neverjeten, zato sem se skoraj ves dan prevažala sem ter tja in opazovala pokrajino ter strehe bivališč. Na njih imajo vso mogočo kramo, a tudi bazene, celo nogometno igrišče!

Drži se leve!

Naslednje jutro je napočil čas za dogodivščino, zaradi katere sem se sploh odpravila v Bolivijo – spust s kolesom po Cesti smrti. Z višine 4470 m se poženem kot za stavo, medtem ko se pred mano slikajo spektakularni prizori zasneženih gora – še ena asociacija na Švico. A po 20 kilometrih asfalta je brezskrbnega spusta konec, ko z novodobne obvoznice zavijem na pravo, makadamsko Cesto smrti.

Na začetku stoji tabla z napisom drži se leve, kjer pred mojimi očmi zazeva neskončen prepad. V njem je od 1930., ko so paragvajski ujetniki končali gradnjo, končalo med 200 in 300 ljudi na leto, katerih posmrtne ostanke je zaradi nedostopnosti terena prerasla džungla. Ker je bila Cesta smrti glavna povezava med La Pazom in pokrajino Yungas, so se na ozkih ovinkih srečevali številni tovornjaki, vozniki pa so lahko med vožnjo po levi natančno ocenili, koliko centimetrov jih loči od prepada.
Vodnik Victor nam položi na srce, naj se pravila držimo, saj domačini ob srečanju ne bodo poznali milosti. Po tem podatku preženem strah iz kosti, a se, če vidim, da mi nihče ne prihaja nasproti, vseeno raje držim sredine. Ko se že navadim tresenja in hitrosti, pa mi pod ta zadnjo naenkrat nekaj zaškripa. Šla je zračnica! Že čez nekaj minut me dohiti spremljevalna ekipa in mi ponudi rezervno kolo. Zazrem se v vetrobransko steklo kombija, za katerim se sladko smehlja voznik, pred volanom pa se svetijo zlate črke napisa Sancta biblija. Ni denarja, da bi se podala po tej cesti s kakršnim koli vozilom, pa če bi imela za sprednjo šipo zataknjenih deset svetih pisem, pomislim.

Po Hudičevem ovinku, na katerem je končalo največ smrtnikov, se pot nekoliko razširi, vročina pa narašča, saj se spustimo globoko v džunglo na vsega 1200 m. Premočena, kot bi pretekla maraton po puščavi, in zgarana, saj morajo med spustom po makadamu roke pošteno garati, se vržem v bazen. Voda še nikoli ni tako prijala!

Omamljene zazidajo v beton

Divji spust po zloglasni cesti pa ni edina dogodivščina, dogodek, ob katerem te preleti srh, je tudi obisk trgovine katere od čarovnic. Sedemdeset odstotkov Bolivijcev namreč veruje v pacha mamo, ki ji namenijo različne daritve. Pri njih je tako mogoče kupiti različne žavbe in amulete za srečo, konfete, piškote v podobi živali, kokine liste, najvišja oblika priprošnje pa je darovanje zarodka lame. No, najvišja, ki si jo lahko privoščijo reveži, bogataši pa si v svoji nečimrnosti privoščijo tudi človeška življenja. Zazijala sem ob Victorjevi pripovedi, da gredo k čarovnicam po nasvet, kakšno žrtev morajo izbrati, da bi recimo dobro stala visoka stolpnica, ki jo gradijo. Nato pa med reveži poiščejo človeka, ki po videzu ustreza opisu, in ga zazidajo v temelje, omamljenega zalijejo v beton in pahnejo v smrt za lastno srečo. Po tej pripovedi si zvečer nisem upala dlje kot ulico stran od hotela, saj me najbrž nihče ne bi pogrešal, če bi v milijonskem mestu pač izginila.