VRT
Z visoko gredo do ležernega vrtnarjenja
Z visoko gredo vzpostavimo sistem, ki se bo sčasoma vzdrževal tako rekoč sam. Začetni vložek bo poplačan s tem, da bo v procese na gredi treba le še minimalno posegati, ne bo več težaških del, greda pa bo v okras tudi sredi urbane zelenice.
Odpri galerijo
Visoke grede imajo običajno leseni okvir, visok vsaj pol metra, še raje pa več, okoli 80 centimetrov. FOTO: GULIVER/GETTY IMAGES
Visoke grede so v zadnjih letih postale pravi hit, zlasti v urbanem vrtnarjenju. Visoke lične lesene okvirje poljubnih velikosti videvamo na manjših parcelah družinskih hiš, kjer na zelenici ni prostora za večji vrt, posvojili so jih številni vrtci in šole, ki v učni proces vključujejo učilnice v naravi, marsikdo jih naredi tudi na vrtu, kjer sicer vrtnari klasično. Kot visoka greda je lahko zasnovano tudi večje leseno korito na balkonu ali terasi.
V osnovi ima več funkcij, ena je ta, da lahko naredimo vrt tudi na terenu, kjer je prst osiromašena, druga je ta, da si z dvigom delovne površine zelo olajšamo delo, saj ni več mukotrpnega sklanjanja, tretja, da z leti vzpostavimo sistem, ki bo kar se da posnemal procese v naravi in se bo ohranjal tako rekoč sam, brez naših večjih posegov, četrta, vendar gotovo ne zadnja, pa je estetska.
Visoko gredo lahko naredimo kjer koli, seveda na primernem prostoru, ne glede na zemljo. Take grede namreč ne delamo tako, da bi v okvir nasuli zemljo, temveč jo sestavimo iz različnih organskih materialov, ki jih, po možnosti, najdemo v okolici: veje dreves in grmovja, pokošeno travo, strohnelo listje, slamo, dodajamo lahko kompost in sveže gospodinjske organske odpadke. Preverimo, kakšna je kakovost zemlje na vrtu, slabša in bolj revna je, več bomo morali dodajati.
Zasnujemo jo tako, da bomo imeli dostop do nje z vseh strani, ne da bi morali po njej hoditi. Zato naj bo široka največ 1,2 metra, dolžina je lahko poljubna, seveda se lahko poigramo z oblikami, odvisno od domišljije in spretnosti tistega, ki bo sestavljal okvir. Pomembno je, da okoli načrtujmo vsaj pol metra široko pot, kar bo olajšalo gibanje in delo na vrtu.
Ko začrtamo okvir grede, odkopljemo plitvo plast zemlje, približno za eno lopato globoko. Potem postavimo okvir, bodisi iz lesenih desk bodisi iz šibja, nekateri naredijo okvirje celo iz plastike ali zidakov, a tu bo šepala estetika.
Okvir je poljubno visok, običajno med 50 in 80 centimetri, lahko je tudi višji, recimo kot kuhinjski pult. Višja bo greda, lažje jo bo obdelovati, vedeti pa moramo, da bo šlo vanjo precej več materiala. In to ne le pri postavitvi, temveč tudi pozneje, ko je treba material dodajati, kot bomo videli.
Ko je okvir postavljen, najpogosteje je torej lesen, se lotimo zlaganja materialov. V jamo naložimo narezane veje, ki naj bodo čim bolj pomešane, debele, tanke, sveže, strohnele, po možnosti različne vrste lesa. Na podlago iz lesa, ki služi za drenažo, v plasteh nalagamo druge materiale: najprej nasujemo zemljo, ki jo dobro vdelamo med veje, tako da se bo greda čim manj posedla. V plasteh dodajamo travnato rušo, mokro listje, polzreli kompost, kuhinjske odpadke ali gnoj, čez vse pa plast lepe zemlje. Posamezne plasti naj bodo debeline približno deset centimetrov, čisto na koncu prek zemlje potresemo zreli kompost in prekrijemo z zastirko, debelo vsaj pet centimetrov.
Najboljši čas za pripravo visoke grede je jesen, saj je na razpolago največ odpadnega materiala in viškov na vrtu, poleg tega se bo čez zimo lepo posedla in dozorela, da bo na pomlad pripravljena na setev in sajenje.
Greda se bo posedala tudi pozneje, v prvem letu lahko pričakujemo 15- do 20-odstotno posedanje, potem pa vsako leto manj. V tem času jo dograjujemo z dodajanjem mokrega listja in zemlje, z dobrim gospodarjenjem z gredo bo ta z leti celo rasla. Skrbeti je treba le za to, da bodo imeli deževniki dovolj hrane, ki jo bodo predelali v rodovitno prst.
Prednost oziroma smisel visoke ali gomilaste grede je večstranska: z leti odpadejo nekatera težaška dela na vrtu, ni več štihanja, gnojenja, okopavanja, bistveno manj je zalivanja.
Visoka greda se namreč obnavlja sama, vrtnar skrbi samo za to, da zmeraj dodaja dovolj organskih snovi, to je komposta in zastirke, ki se s pomočjo deževnikov pretvarjata v bogato rodovitno prst. Ko hoče kaj posaditi, odgrne zastirko, prst malce prerahlja in je pripravljena. Zastirka zadržuje vlago, tako da taka greda bolje prenaša ekstremno sušo. Delo je lažje, saj nam ob tej gredi ni treba biti nenehno na kolenih ali v počepu. Na pol v šali bi lahko rekli, idealno za vrtnarje bolj lene sorte.
Na visoki gredi ni prekopavanja, zastirko odgrnemo, prst prerahljamo in je pripravljena za sajenje.FOTO: GULIVER/GETTY IMAGES
V osnovi ima več funkcij, ena je ta, da lahko naredimo vrt tudi na terenu, kjer je prst osiromašena, druga je ta, da si z dvigom delovne površine zelo olajšamo delo, saj ni več mukotrpnega sklanjanja, tretja, da z leti vzpostavimo sistem, ki bo kar se da posnemal procese v naravi in se bo ohranjal tako rekoč sam, brez naših večjih posegov, četrta, vendar gotovo ne zadnja, pa je estetska.
Lahko je kjer koli
Visoko gredo lahko naredimo kjer koli, seveda na primernem prostoru, ne glede na zemljo. Take grede namreč ne delamo tako, da bi v okvir nasuli zemljo, temveč jo sestavimo iz različnih organskih materialov, ki jih, po možnosti, najdemo v okolici: veje dreves in grmovja, pokošeno travo, strohnelo listje, slamo, dodajamo lahko kompost in sveže gospodinjske organske odpadke. Preverimo, kakšna je kakovost zemlje na vrtu, slabša in bolj revna je, več bomo morali dodajati.
Na visoki gredi ni prekopavanja, zastirko odgrnemo, prst prerahljamo in je pripravljena za sajenje.FOTO: GULIVER/GETTY IMAGES
Zasnujemo jo tako, da bomo imeli dostop do nje z vseh strani, ne da bi morali po njej hoditi. Zato naj bo široka največ 1,2 metra, dolžina je lahko poljubna, seveda se lahko poigramo z oblikami, odvisno od domišljije in spretnosti tistega, ki bo sestavljal okvir. Pomembno je, da okoli načrtujmo vsaj pol metra široko pot, kar bo olajšalo gibanje in delo na vrtu.
Ko začrtamo okvir grede, odkopljemo plitvo plast zemlje, približno za eno lopato globoko. Potem postavimo okvir, bodisi iz lesenih desk bodisi iz šibja, nekateri naredijo okvirje celo iz plastike ali zidakov, a tu bo šepala estetika.
Ključni element je zastirka, ki jo dodajamo sproti, kakor jo deževniki predelajo.FOTO: GULIVER/GETTY IMAGES
Okvir je poljubno visok, običajno med 50 in 80 centimetri, lahko je tudi višji, recimo kot kuhinjski pult. Višja bo greda, lažje jo bo obdelovati, vedeti pa moramo, da bo šlo vanjo precej več materiala. In to ne le pri postavitvi, temveč tudi pozneje, ko je treba material dodajati, kot bomo videli.
Jesen je najboljši čas za pripravo visoke grede
Ko je okvir postavljen, najpogosteje je torej lesen, se lotimo zlaganja materialov. V jamo naložimo narezane veje, ki naj bodo čim bolj pomešane, debele, tanke, sveže, strohnele, po možnosti različne vrste lesa. Na podlago iz lesa, ki služi za drenažo, v plasteh nalagamo druge materiale: najprej nasujemo zemljo, ki jo dobro vdelamo med veje, tako da se bo greda čim manj posedla. V plasteh dodajamo travnato rušo, mokro listje, polzreli kompost, kuhinjske odpadke ali gnoj, čez vse pa plast lepe zemlje. Posamezne plasti naj bodo debeline približno deset centimetrov, čisto na koncu prek zemlje potresemo zreli kompost in prekrijemo z zastirko, debelo vsaj pet centimetrov.
Najboljši čas za pripravo visoke grede je jesen, saj je na razpolago največ odpadnega materiala in viškov na vrtu, poleg tega se bo čez zimo lepo posedla in dozorela, da bo na pomlad pripravljena na setev in sajenje.
Brez posedanja ne bo šlo
Greda se bo posedala tudi pozneje, v prvem letu lahko pričakujemo 15- do 20-odstotno posedanje, potem pa vsako leto manj. V tem času jo dograjujemo z dodajanjem mokrega listja in zemlje, z dobrim gospodarjenjem z gredo bo ta z leti celo rasla. Skrbeti je treba le za to, da bodo imeli deževniki dovolj hrane, ki jo bodo predelali v rodovitno prst.
Prednost oziroma smisel visoke ali gomilaste grede je večstranska: z leti odpadejo nekatera težaška dela na vrtu, ni več štihanja, gnojenja, okopavanja, bistveno manj je zalivanja.
Prednost visoke ali gomilaste grede je večstranska: z leti odpadejo nekatera težaška dela na vrtu, ni več štihanja, gnojenja, okopavanja, bistveno manj je zalivanja.
Visoka greda se namreč obnavlja sama, vrtnar skrbi samo za to, da zmeraj dodaja dovolj organskih snovi, to je komposta in zastirke, ki se s pomočjo deževnikov pretvarjata v bogato rodovitno prst. Ko hoče kaj posaditi, odgrne zastirko, prst malce prerahlja in je pripravljena. Zastirka zadržuje vlago, tako da taka greda bolje prenaša ekstremno sušo. Delo je lažje, saj nam ob tej gredi ni treba biti nenehno na kolenih ali v počepu. Na pol v šali bi lahko rekli, idealno za vrtnarje bolj lene sorte.
