Za božič bo njen dom prvič brez Plečnikovih jaslic (FOTO)

Praznik Kristusovega rojstva, božič, je izhodišče in navdih za razvoj ljudske kulture z množico šeg in navad ter umetnostne ustvarjalnosti z literarnimi, likovnimi in glasbenimi deli. Tako pravi dr. Andrej Doblehar, ki je ob letošnjem božiču sodeloval z Narodno galerijo pri pripravi razstave Plečnikovih jaslic iz družinske zakladnice Agate Freyer Majaron.

»Moje osebno zanimanje za jaslice izhaja iz otroštva, ker so me vedno navduševale, tudi tiste, ki jih običajno pripravljamo doma, hkrati pa sem že takrat prebiral knjigo dr. Nika Kureta o jaslicah,« pravi Doblehar. »Že tam sem zasledil neke jaslice, ki so popolnoma izstopale iz koncepta, saj so običajno postavljene na mahu, s hlevčkom in votlino z množico figur. To je t. i. zamrznjeno gledališče, kot je to poimenoval dr. Kuret. Ko sem na TV Slovenija pred leti kot scenarist in urednik pripravljal film Nazaj k nedolžnosti o slovenski in tuji jasličarski tradiciji, sem iskal prav posebne jaslice. Tako sem prišel tudi do Plečnikovih in do družine Freyer-Majaron, ki jih hrani. Takrat sem jih natančneje pregledal in ovrednotil, zato so me v Narodni galeriji zaprosili, ali bi bil pripravljen sodelovati pri razstavi Plečnikovih jaslic.«


Posebno zanimive so simbolične jaslice, ki jih je Jože Plečnik načrtoval v treh različicah, pri vseh pa gre za hlevček iz lesa, v katerega je položen kipec deteta Jezusa. Velike jaslice so arhitekturno zasnovane kot božični tempelj in zato kljub majhnim dimenzijam učinkujejo monumentalno, izdelane pa so bile samo v enem primerku za družino Freyer. Manjši različici sta zasnovani kot stiliziran jaslični hlevček in so ju prodajali v Lectariji. Kipec Jezusa je Plečnik umestil v orehovo lupino in ga položil na klekljan prtiček, dodal pa je tudi svečnike in nosilce za svečke, ki so osvetljevale jaslice. Ob tem je načrtoval samostojne svečnike, od katerih sta dva v obliki božičnega drevesca, eden pa v obliki polkrožnega različno izrezbarjenega podstavka in z medeninastim okrasom z božično zvezdo.

Pomembno vlogo je imela Lectarija, trgovina z medičarskimi in svečarskimi izdelki ter predmeti domače in umetne obrti, ki je nastala po naročilu Henriete in Roberta Freyerja. Načrte za celostno notranjo opremo prodajalne je izdelal arhitekt Jože Plečnik. Obsegali so veliko spiralo iz medenine s podstavki za izdelke v izložbi, zastekljene lesene omare, središčno mizo iz kamna s tehtnico in lestencem nad njo ter medeninast svečnik.

»Lectarija je bila odprta leta 1939 in je bila zaradi edinstvenega ambienta v časopisih razglašena za najlepši lokal na Balkanu,« pravi dr. Andrej Doblehar. »Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana in priključena podjetju Dom, v njej pa so še naprej prodajali izdelke domače in umetne obrti. Po osamosvojitvi in privatizaciji podjetja Dom se je prodajni program zbanaliziral, tako da je bila celovitost Plečnikovega ambienta ogrožena. Zato sta dediča Agata Freyer Majaron in Rok Freyer po denacionalizaciji Plečnikovo opremo za Lectarijo podarila Slovenskemu etnografskemu muzeju, kjer je reprezentirana kot muzejski eksponat v funkciji muzejske trgovine.«

Plečnik pa ni načrtoval samo notranje opreme Lectarije, temveč je na željo lastnikov – posebno je bil povezan s Henrieto Freyer – zasnoval tudi drobne okrasne predmete: jaslice, božična drevesca, svečnike, podstavke za pirhe, obtežilnike, okrasne zamaške, šatulje, hranilnike, ogledala in druge predmete iz lesa, medenine in kovanega železa.


Plečnikove jaslice, ki bodo v Narodni galeriji na ogled do 5. februarja 2020, smo si ogledali z Agato Freyer Majaron, ki jih skrbno hrani in jih vsako leto v tem času znova sestavi, tokrat za razstavo, tudi s spomini na Jožeta Plečnika: »Moja mama Henrieta Freyer in mojster Plečnik sta imela veliko medsebojno spoštovanje. Ne smem zanemariti mojega očeta Roberta, ampak nekako je bila moja mama tista, ki je bila v stalni navezi in stalnem stiku z arhitektom. Vse načrte, ki jih je izrisal za našo Lectarijo, je dala nemudoma delati tistim obrtnikom, ki jih je običajno povabil k sodelovanju prav Plečnik.«

»Na te jaslice me veže globok spomin, ker so bile to naše, domače jaslice, vse tiste z mahom in figuricami pa so nekje drugje, v cerkvah, na obiskih,« je še povedala Freyer Majaronova. »Preprosto rečeno: naše jaslice so take, Plečnikove. Doma nisem poznala nobenih drugih jaslic. Letos se bo zgodilo prvič, da jih za božič ne bo doma. Zelo jih bom pogrešala, čeprav vem, da so v varnem zavetju Narodne galerije. V njih je toliko Plečnikove simbolike. Tako kot je bil Plečnik mojster velikih urbanističnih zasnov in stvaritev ter velikih arhitekturnih zasnov, pa z gotovostjo lahko rečem, da se je enako skrbno posvečal tudi drobnim predmetom in vsem detajlom, kar je razvidno tudi na njegovih jaslicah.« Posebnost malih Plečnikovih jaslic je dete, ki leži v orehovi lupini. »To si je izmislila moja mama,« pove Freyer Majaronova. »Ko je to Plečnik videl, je bil zelo navdušen nad lepoglavsko čipko, ki ima vklekljan križ, in nad Jezusom v orehovi lupini.«

Dr. Andrej Doblehar pravi, da imamo danes najrazličnejše jaslice ter vrsto ljudskih umetnikov, ki jih ustvarjajo, izdelujejo jih tudi akademsko izobraženi umetniki, med katerimi je več znanih imen: »Toda Plečnikove jaslice so najbolj izvirne, najbolj avtorske in najbolj izstopajoče izmed vseh.«