Za cesto in zunaj nje

Pred desetletji so »huse« krivila in ožemala tudi takšna dirkaška imena, kot sta Malcolm Smith ali James Nelson Roberts. No, takšne dirkaške gene in opisane lastnosti ima tudi letošnji enduraški model FE 250. Ta v Husqvarnini floti sicer ni novost, je pa najmanjši štiritaktni model najnovejše generacije z letnico 2019 doživel nekaj sprememb in popravkov. Družino FE tvorijo sicer štirje modeli; ob najmanjšem FE 250 še FE 350 ter po prostornini agregata večja FE 450 in FE 501.
 

Kaj je novega in za koga?

Nekoliko predrugačeno je vzmetenje, lažji in močnejši je akumulator, celotna družina FE ima električni zagon in vbrizg goriva. Vsi Husqvarnini modeli z letnico 2019 so opremljeni z novo Magurino hidravlično sklopko in šeststopenjskim menjalnikom, nekaj sprememb je doživela tudi sama mehanika agregata, ki tehta zgolj nekaj več kot 27 kilogramov. Popolnoma nastavljivo vzmetenje hišne znamke WP je standard – za poznavalce je pomemben podatek, da pri vožnji neravnine blažijo sprednje vilice xplor 48.


Tudi preostala oprema in komponente so vrhunske kakovosti.
Husqvarna FE 250 je kot model z najmanjšim in najšibkejšim štiritaktnim modelom agregata družine FE namenjena predvsem tistim, ki v enduraški svet šele vstopajo, ki se na terensko vožnjo bolj ali manj privajajo in ki jih (še) ne zanima zaloga moči agregata. A ne branijo se ga niti bolj izkušeni vozniki.
 

Čez drn in strn

Brez izkušenj v vožnji so opisi in tehnični podatki le mrtva črka na papirju, zato si nataknemo čelado in opremo ter hajdi na cesto, nato pa, jupi, na teren. FE 250 deluje v rokah zelo lahkotno, za sprednjo masko je skrit minimalističen zaslon s kontrolni lučkami. Zagon agregata je podoben cestnim motociklom, torej ga zbudimo s pritiskom na gumb. Motor teče mirno, izpuh pa ob dodajanju plina konkretno zagrmi. V vožnji je agregat odziven, njegova zaloga moči tako za začetnike pa tudi bolj izkušene voznike ravno pravšnja, da ni potrebno nenehno pretikanje, hkrati je dovolj odziven že pri nižjih vrtljajih.


Z motocikli družine FE se je sicer mogoče voziti po cesti, najbolje pa se izkažejo na terenu, saj so tam doma in takšni vožnji je podrejeno tako rekoč vse. Ko se v skupini tako prebijamo po terenu, mi misli sredi gozda uhajajo k podatku, da je okvir računalniško oblikovan, da so ga oblikovali s pomočjo posebnega postopka, imenovanega hidroforming, in da so ga varili roboti. No, uporabljamo pa ga tukaj v naravi, na razpotjih, kjer mobitel le težko ujame signal. Kje so meje človeškega užitka in genialnosti tehničnih strojev? Pa sedim na komaj 250-kubičnem stroju ...