Za hišne dirkače

Samoizolacija je hudič, če si ljubitelj bencinskih hlapov. No, niti dizelski niso od muh, saj sodobni dizelski že dolgo niso taki traktorji kot včasih, ampak silno zmogljive in poskočne mašince. Pa še gorivo stane en ubogi evro za liter ... Groza. A za strastne voznike v teh digitalnih časih obstaja praktična rešitev: videoigre. Že z igralnim ploščkom na konzoli je lahko dirka prav zabavno in napeto doživetje, če pa imamo zmogljiv računalnik z velikim monitorjem, dobre slušalke in predvsem volan s povratnim odzivom (saj veste, tisti, ki ponuja upor v ovinkih in se trese ob različnih podlagah), je virtualna dirka lahko nekaj res adrenalinskega. Pa si oglejmo nekaj odličnih dirkaških simulacij za osebne računalnike.

Assetto Corsa

Igro bodo poznali tudi konzolastični dirkači, saj je na voljo tako za playstation 4 kakor za xbox one. Grafika je izvrstna, poleg zgodovinskih informacij o avtomobilih, ki nastopajo v njej, pa ponuja ne le fino večigralsko doživetje, ampak tudi soliden enoigralski karierni način. Fizikalni model, kot temu pravijo v svetu dirkaških simulacij, ni prezahteven in igro naredi ravno prav težko, da je izziv pritisniti na plin še malo močneje ali zavirati še malo pozneje. Assetto Corsa pa je že toliko zahtevna, da je za boljše rezultate treba imeti dober volan s povratnim odzivom.

Project Cars 2

Še ena igra, ki obstaja tudi na sodobnih videokonzolah, je Project Cars 2. Tudi ta je lepo nališpana in dodelana ter ponuja nezapleten, a dovolj zanimiv karierni način, za katerega nam ni treba biti priključen na internet. Izbor avtomobilov in dirkalnih stez je velikanski, še posebno če izberemo (plačamo) t. i. sezonsko vstopnico (season pass), ki s seboj prinese tudi mnoštvo dodatnih avtomobilov. Na voljo je kar 189 avtomobilov in 140 različnih prog na 60 lokacijah. Podobno kot pri Assettu Corsi fizikalni model tudi tukaj ni pretežak: avtomobili so zabavni in odzivni, res pa je, da med njimi ni prav velikih razlik, kar je lahko malce moteče pri tako širokem izboru vozil z razponom od dvotaktnih gokartov do štirikolesnih reli zverin.

Dirt Rally 2.0

Franšiza Dirt Rally razvijalske hiše Codemasters ima korenine v franšizi relijev iz devetdesetih let, ki so nosili ime slovitega škotskega reli dirkača Colina McRaeja. Za tisti čas in tiste računalnike so reliji ponujali dobro grafiko, predvsem pa odlično arkadno-simulacijsko doživetje, še posebno če je človek imel force feedback volan. Igre so od takrat seveda močno napredovale in Dirt Rally 2.0 je usmerjen v bolj simulacijske vode. Fizika je še ravno dovolj zahtevna, da je igra zabavna tudi za novince, na voljo pa je več kariernih načinov, skozi katere spoznavaš zgodovinske in sodobne reli dirkalnike. Ker je igra dovolj realistična, se lahko človek celo spozna, kako se avto obnaša na spolzki podlagi, kar lahko morda prenese v resnično življenje.

rFactor 2

Izvirni rFactor je izšel že pred 15 leti, pri čemer je njegov fizikalni model poganjal že zgodnejše ikonične simulacije, kot je F1 Challenge 2002. Že prvi rFactor je bil silno dodelan, njegovo nadaljevanje, ki je izšlo leta 2009, pa je šlo še korak dlje, saj ga uporabljajo tudi profesionalni dirkači in dirkalne ekipe. Nabor realističnih avtomobilov in prog nenehno raste, na spletu pa potekajo prava amaterska in profesionalna prvenstva. Tukaj se začne resno delo. Igralec ne izbira med kupom enoigralskih kariernih načinov, ampak se sprehodi po seznamu prog in (licenčnih) vozil ter gre dirkat. Seveda je mogoče dirkati tudi proti računalniku, pri čemer je umetna inteligenca dovolj napredna, da nasprotnikov ni enostavno premagati, a tisti glavni čar so večigralski spletni spopadi. Konkurenca je huda, saj se med spletnimi dirkači najdejo takšne face, kot je talentirani 22-letni voznik formule ena Max Verstappen. Grafika je še najenostavnejša od vseh opisanih iger, a doživetje je realistično.

iRacing

Gre za dirkaško simulacijo, o kateri se trenutno največ govori, in to z razlogom. Premiero je doživela že leta 2008, a je nenehno nadgrajevana in temelji na resničnih avtomobilih, progah in dirkah, pri čemer je treba spoštovati tudi dirkaška pravila, kakršna veljajo v resničnem življenju. Tukaj ni namernega zaletavanja brez posledic. iRacing igralcu na uradni dirki omogoča le pogled iz realistične kabine, drugi pogledi iz vozila in na njega so na voljo le na treningih ali posebnih dogodkih. Večina igralcev uporablja volan s povratnim odzivom in vse tri stopalke (za plin, zavoro in sklopko), pa tudi klasične ali sekvenčne menjalne ročice. Igralni plošček je sicer mogoče uporabljati, kar pa je precej nesmiselno, saj je igralec takoj v slabšem položaju.


Tudi sama uporaba igre je drugačna: namesto enkratnega nakupa za plošček z igro igralec plačuje mesečno naročnino od 13 dolarjev (12 evrov) za en mesec oziroma 199 dolarjev (182 evrov) za dve leti, pri čemer ni odveč omeniti, da so vse naročnine za nove člane trenutno dvakrat znižane. Za ta denar ima igralec dostop do vrhunskega fizikalnega modela ter lasersko skeniranih prog in avtomobilov. Glavni čar so seveda spletna tekmovanja, na katerih se lahko pomeri tako v formuli ena kakor na ameriških ovalih. Tukaj je v napredovanje treba vložiti veliko časa in truda. A izkušnja je še najbližje pravemu dirkanju.